Deca Iron Triathlon, World Cup, Monterrey - Mehika


REZULTATI

1. dan:

2. dan:

3. dan:

PRIHOD IN PRVI DAN

V torek, 4.11., smo (poleg mene še oče Janez in maser Jaka) po 30 urah prispeli v olimpijsko vas mesta Monterrey. Pot je bila ubijalsko dolga, saj je samo let preko Atlantika trajal preko 11 ur. Na mojo srečo sem se letos nanj dobro pripravil, tako da sem pred poletom obul CEP nogavice in se spravil v SKINS opravo. 22:30 po našem času pomeni 5:30 zjutraj (ura ko jaz vstajam za v službo), tako da se je bilo kar težko spraviti v posteljo. A pot je naredila svoje, tako da smo vsi trije v trenutku zaspali. Od približno treh naprej je bilo spanje samo še na obroke, saj telo še ni preklopilo na tukajšnji časovni pas, tako da smo ob sedmih vstali ter odšli na zajtrk, ki je resnično ponudil pravo kombinacijo športne in mehiške prehrane.

Po zajtrku smo si malo ogledali ta ogromni športni park, ki je za nas Evropejce nepredstavljiv. Dvorane (borilni športi, bazeni, gimnastika, …), štadioni (bejzbol, softbal, nogomet, rugby, …) ostali športni kompleksi (velodrom, vojaški peteroboj, …) in številni umetni ribniki jemljejo dih. Samo npr. dvorana za borilne športe je večja od naše celotne Hale Tivoli.

Nastanjeni smo v ogromnem bivalnem kompleksu, ki ponuja 150 sob z možnostjo sprejema od štiri do osem športnikov. Nastanjeni smo v veliki sobi z tremi umivalniki, dvema straniščema in dvema tušema. Ogromno prostora, ki pa ga bomo v tem času nujno potrebovali.

Po ogledu je sledil prvi današnji trening s približno 5 km teka. Občutek je bil mešan, saj je bil to prvi trening po šestih dneh (zmanjšan tonus in še zmeraj slabo počutje), a je hkrati pomenil pravo olajšanje za mojo dušo. Kmalu po tem sem se napotil na bazen, kjer sem odplaval zgolj slab kilometer, saj prvi dan nisem hotel pretiravati, poleg tega pa sem čutil težke roke kot posledico bolezni. Po kosilu sem opravil še tretji manjši trening danes, cca 20 km na kolesu. Proga je odlična, tako da se bo treba kar bremzati, da ne bomo šli prehitro prve dni. Lahko kasneje plačaš visok davek.

Po treningu smo si ogledali še bližnje univerzitetno središče, ki je tako veliko, da okrog njega sigurno hodiš eno uro. Stavbe, visoke tudi po 10 nadstropij, predstavljajo zgolj eno izmed mnogih univerz, ki jih premore to središče. Famozno. Famozni pa smo bili za njih tudi mi… Izgleda, da tukaj ni veliko turistov. Še posebej sem jim bil zanimiv jaz; najprej zaradi blond irokeze (vsi, ampak res vsi so temni), potem pa zaradi mojih obritih nog, ki so požele kar nekaj hihitanja.

Sedaj je pri vas ura dve zjutraj, mi pa čakamo na večerjo, ki se nam prične čez nekaj minut.

Kljub slabemu počutju, se moja psihična pripravljenost zboljšuje, tako da komaj čakam ponedeljek, da se stvar zares prične.

Do naslednjega javljanja vas lepo pozdravljam.

ČETRTEK - NEDELJA

Kot vidite, sem z oglašanjem zastavil precej bolj optimistično kot je na koncu izpadlo. Posledica nepisanja so številne obveznosti, ki smo jih imeli vsak dan. No, malo heca. Resnica je, da so si bili dnevi popolnoma enaki. Trening, zajtrk, ogled mesta, trening, kosilo, trening, ogled mesta, večerja, spanje. Treningi so bili seveda samo za dušo in za prebujanje predvsem nog, ki so sedaj spale skoraj teden dni. Sem imel po prvem treningu kar malo muskelfibra.

Ljudje so izredno prijazni in na vsakem koraku pripravljeni pomagati kolikor se le da. Drugače ni v bližini »olimpijske« vasi nič kaj konkretnega za videti, tako da se vozimo naokoli po bližnjih supermarketih in zgolj zapravljamo čas. No, jaz seveda prvo zavijem na otroški oddelek, kjer preživim kakšne pol ure v upanju, da bom našel nekaj kar bom lahko prinesel Nike in Maju….vsakič isto…pojma nimam. Razlog, da se vozimo malo naokoli je tudi, da so taksiji neverjetno poceni. Včeraj smo taksistu naročili naj nas odpelje v Wal-mart (npr. Mercator center), ki je oddaljen 5 minut od naše nastanitve. Ne vem, ali je bil tako prebrisan, ali pa res ni vedel … V glavnem, odpeljal nas je v Wal-mart, ki je bil oddaljen sigurno 20km. Kot bi te iz Šiške odpeljal v Mercator center Kranj. Ker smo seveda morali še nazaj, nas je vse skupaj prišlo 8 dolarjev…cca 5,5 evrov. Jezo (nad vožnjo ne nad ceno) smo poskušali ohladiti z sladoledom v nam bližnjem Wal-marktu, kjer pa smo za 5 kepic plačali skoraj 10 evrov.

Sedaj odhajamo na zajtrk, potem pa počasi na otvoritveno slovestnost.

To je moje zadnje javljanje pred tekmo. Vsa nadaljnja javljanja bodo napisana pod roko Jake in obdelana ter k vam poslana od triatlonca Gregorja Trošta, člana moje ekipe, ki pa je zaradi obveznosti moral ostati v Sloveniji.

»Marche ou creve«

1. - 3. tekmovalni dan

Tekmovanje se je za našega tekmovalca začelo odlično. Prvi tekmovalni dan nas je prebudilo sonce, ki je za razliko od večine evropskih tekem, napovedovalo lepo vreme, brez dežja, vetra in zahrbtnega mraza. Kot se je kasneje izkazalo, smo malo preveč zaupali v lepo vreme in nekoliko pozabili na njegove slabe plati.

Mateja v vodi komaj dohajajo tudi ribe, saj je vse dni, razen prvega, iz vode izstopil prvi. Plavalni pogoji so naravnost peklenski. Plavanje v 50 m bazenu (vsak dan 3,8 km, 76 dolžin na dan, skupno 760!!), s temperaturo okoli 29 °C. Če upoštevamo, da vsi plavajo v neoprenih, je to savna v bazenu. Prvi dan je Matej iz vode prišel po 1 uri in 2 minutah s povprečnim pulzom 160. Neznosna vročina med plavanjem je bila razlog, da smo na neprenu odrezali rokave in tako vsaj malo olajšali plavalne muke. Število ploščic na dnu bazena bo verjetno sanjal še kakšen mesec ali dva po prihodu domov …

Predvsem na kolesu je sonce Mateja dodobra opeklo po rokah, med tekom pa tudi po obrazu. Nekaj težav so te opekline povzročile predvsem pri spanju. Zadnjo noč je Matej namreč slabše spal, prepotena pa sta se zbujala tudi Janez in Jaka. Ekstremni napori se kljub dobremu počutju in pozitivni nastrojenosti počasi kažejo pri vseh članih.

Kolo. Matej kolesari odlično, vse dni je progo odpeljal zelo enakomerno, brez večjih težav ali kriz. Prvi dan jih je bilo sicer malce več, kar pa je verjetno posledica prehlada, ki ga je Matej prinesel s seboj. Upajmo, da nazaj ne bo prinesel kakega prašička (v obliki gripe!). Nazaj h kolesarjenju. Edini, ki uspe konkurirati našemu ultratriatloncu je Madžar Ferenz, ki kolesari zelo sproščeno, lahkotno in tudi hitro. Prvi dan je iz tekme izpadel Švicar Knechtle, ki je v zadnjem krogu kolesa na prvi dan hudo padel in si zlomil ključnico. Prenehanje s tekmovanjem je bila logična poteza, žal pa je tekma rahlo izgubila na zanimivosti.

Lep sonček, ki nas je prebudil že na prvi dan, je kriv tudi za vročino, ki iz tekmovalcev pije vodo in krade soli ter elektrolite. Janez in Jaka sta se sicer uštela pri soncu in opeklinah, odlično pa sta predvidela dehidracijo in Mateja že od začetka dobro zalagata s solmi in tekočino, tako da do sedaj ni bilo večjih težav pri prehrani, pijači in posledično pri prebavi.

Da do sedaj vse poteka gladko, Matej dokazuje na teku. Vsak dan je maraton zaključil pod štirimi urami, kar je odličen rezultat, to pa se vidi tudi po tem, da mu noben od sotekmovalcev na teku ne seže do kolen. Nekaj k temu gotovo prispevajo tudi navijačice, ki si si jih je Matej pridobil med tekmovanjem. Punce ga imajo namreč stalno na očeh, z njim tečejo, ko ena omaga, ga prične spremljati druga. Če bi ga doma ne čakali Maja, Nike in Maj, bi kaj lahko poleg zmage in rekorda (na kar upravičeno upamo) pripeljal še kako mlado Mehičanko. Tudi sicer si je Matej s svojim tekmovanjem in odnosom pridobil veliko privržencev.

Žal pa nekateri težko prenašajo poraze in jim ni povšeči, da je nekdo boljši od njih. Drugouvrščeni v skupnem seštevku, Francoz Pascal Jolly, je namreč spet, kot že nekajkrat v tej sezoni, pokazal svojo temno plat in nešporten odnos. S tem se je zameril že večini sotekmovalcem in spremljevalcem, mi pa smo provokacije zaenkrat sprejeli s sladkim nasmeškom. Vendar se ne bomo predali negativnim mislim in bomo ostali osredotočeni na prvotni cilj: ZMAGA in nov SVETOVNI REKORD.

Double Ultra Triathlon, World Cup, Bakovci - Slovenija

Zadnji »počitniški« mesec je bil zame prava nočna mora, ki se je končala šele v soboto zgodaj zjutraj, ko sem začel tekaški del dvojnega irona…šele takrat sem namreč dokončno sprostil svoje težke misli in z velikim užitkom pretekel dvojno dozo maratona.

Utrujenost od preteklih tekem (za mano je bilo že kar 5 ekstremnih preizkušenj - nazadnje 3xiron), naveličanost nad vsakdanjo enoličnostjo (sezona je sedaj dolga že celih 11 mesecev…), nezadosten počitek (morja letos še nisem videl), breme favorita in domačega terena in nazadnje še problemi, ki niso povezani s športom (a imajo večjo težo od prej omenjenih), so naredili na moji psihi precejšno rano, ki se ni zacelila do zgoraj omenjenega trenutka. Zaradi takega stanja (in manj časa povezanega z nešportnimi problemi) je bil moj trening v zadnjem mesecu izredno okrnjen in realiziran manj kot 50 odstotno. Moji najožji podporniki so bili vse do zadnjega tedna v nevednosti ali bom nastopil ali ne, saj sem se v zadnjem mesecu dni premislil vsaj šestkrat. Razlogi za dokončno odločitev za udeležbo so bili: povečanje prednosti v skupnem seštevku svetovnega pokala, dolg Bakovcem oziroma Sloveniji kot domači tekmovalec ter dokaz samemu sebi, da lahko premagam tudi to oviro.

Kljub vsem zgoraj omenjenih zapletom in problemom sem bil v četrtek v Murski Soboti na tiskovni konferenci, kjer sem kot vodilni v svetovnem pokalu in glavni favorit (za tiste, ki se na triatlon ne spoznajo preveč) odgovarjal na nekatera vprašanja. Tudi tam sem poudaril, da je zame največji favorit v tistem trenutku (tudi zaradi moje pripravljenosti) Peter Sajovic. Ker pa sem poznal tudi progo ter napovedane vremenske pogoje, sem predvidel tudi naskok na svetovni rekord, ki pa je bil odvisen zgolj od Petrove psihične priprave… Za njegovo fizično pripravo sem vedel, da je odlična, saj se je na tekmo načrtno pripravljal. K temu so mu pripomogle še 19 letne izkušnje, ki jih je Peter sedaj bogato vnolčil.

Tako sem navkljub vsemu, v petek ob štirih popoldne zabredel v Bakovško gramoznico ter se v družbi 25 športnikov in 3 športnic podal v lov za točke svetovnega pokala. Po uvodnih cca 15 minutah plavanja, ko sem se dejansko prilagajal na vodo (imel sem samo 3 aktivne treninge), so roke postajale čedalje mehkejše in tempo čedalje hitrejši, tako da sem potem v kratkem času dohitel najhitrejše ter v njihovi družbi plaval večino plavalnega dela, dokler nisem v tretji tretjini tempo pospešil, se od njih odlepil ter tako prilezel iz vode 2 minuti pred Petrom.

Že uvodni kilometri na kolesu (kljub idealni ravninski progi; osebno sem pristaš bolj težkih) so pokazali, da nisem tako močan in suveren kot sem bil na prejšnjih tekmah. V prejšnjih treh preizkušnjah sem imel dvakrat najboljši čas in enkrat drugi najboljši čas kolesa, na tej tekmi pa sem imel šele šesti ali sedmi čas kolesa. Tako težkih 11 ur 15minut, kolikor je trajal 360km dolg kolesarski del, še nisem doživel. Enostavno nisem bil dovolj močan, da bi lahko držal tempo tistih najhitrejših, kar pa je za psiho zelo hud udarec. Sam sem videl, poleg že zgoraj omenjenega problema, pomankljivosti tudi v kolesu, ki za povsem ravninske proge ni konkurenčen. Prenosi 50/34 z zadnjo piramido v presledku dveh zobnikov, niso primerljivi s kronometerskimi prenosi. Najbolj se je to občutilo (pri meni na žalost že po nekaj urah) ko noge niso mogle več premagovati začetnega prenosa. Ob prestavitvi v nižje prestavno razmerje, pa niso mogle sprejeti tako visoke kadence. Imel sem srečo, da sem vozil na diskretni razdalji za skupno drugo uvrščenim Francozom Pascal Jollyem, tako da sem se lahko osredotočil samo na to, da mi na kolesu ne pobegne (zaradi hitrejšega plavanja sem imel tri kroge prednosti na kolesu). Kar nekajkrat sem skoraj imel bližnje srečanje z oznakami, ki so delile cesto na polovico, saj glavo nisem mogel več držati pokonci. Oči so se mi kar naprej zapirale in prav s težavo sem še kontroliral potek kolesarjenja. Res je bila prava nočna mora. Ker se nisem peljal tako kot sem se ponavadi in se je zaradi tega razlika med menoj in Petrom povečevala, je moja ekipa mislila da taktiziram in me začenjala priganjati. Pred tekmo sem namreč rekel, da bom glede na trenutno stanje zadovoljen že s tem, da bom premagal Pascala. Ko je k temu dodal svoje še Miran Vereš, ki se je skoraj tri ure vozil z motorjem ob meni, Špancu Ponsu in Francozu Jollyju (pod pretvezo draftanja…vsi mi tekmujemo zaradi nečesa višjega…tako da je goljufanje zadnja stvar na katero pomislimo), je v meni »eksplodiralo«. Najprej sem povedal par sočnih moji zlati ekipi ter jih »vljudno« povabil naj se mi pridružijo na kolesu, če jim moj tempo ne odgovarja. Seveda mi to niso zamerili, saj vedo, da zmeraj vozim na meji svojim zmožnosti in da je bila to zgolj nagonska reakcija zaradi težav v katere sem zabredel. Ko sem v istem krogu opravil še krajši »pogovor« s Pikijem (Miranom Verešem), mi je za nekaj časa prav odleglo, tako da sem lahko potem kolikor toliko normalno pripeljal do konca. Po 11 urah in 15 minutah (povprečje 32 km/h) sem tako sestopil s kolesa kot tretji, polnih 5 krogov teka za Petrom in Dancem Kimom, kar je v času zneslo nekje okoli 45 minut.

Šele z uvodnimi kilometri teka sem prišel k sebi ter se prepustil tistemu »sproščenemu« tempu, ki me je na prejšnjih tekmah spremljal tudi na kolesu. Že po nekaj krog sem videl, da Danec popušča ter, da če bom nadaljeval v takem tempu, mi drugo mesto ne more uiti. Peter je bil seveda tisti dan zame enostavno premočan. Po dobrih pol ure sem ujel Francoza Pascala Jollyja, ki je šele začel s tekom, ter z njim delil usodo nadaljnjih 7 ur. Po 6 urah in 40 minut teka (povprečje 5:45min/km) sem tako s skupnim časom 21:23 razmeroma svež prišel do drugega mesta, ki pa sem si ga prav zaradi kolesa krvavo prislužil.

Splošna ocena tekme je bila pozitivna. Organizatorji imajo še veliko za postoriti, a verjamem da bodo to do drugega leta storili, saj imajo željo in sposobnost. Tekma je bila speljana v skoraj umetnih pogojih: brezvetrje, ravninska proga, oblačnost med tekom… trenutno je to v svetovnem pokalu edina tekma, ki omogoča postavitev svetovnega rekorda. Naš Peter je to s pridom izkoristil ter dokazal, da je v Sloveniji trenutno eden najboljših triatloncev. Sam imam veliko olajševalnih okoliščin, ki morda opravičujejo velik zaostanek za Petrom (Francozu Jollyju sem dal na prejšnjih treh tekmah v povprečju dve uri prednosti, sedaj pa zgolj pol ure). A kakor sem že nekajkrat poudaril v zadnjih dneh, sem športnik, ki priznava tako zmage kot poraze. Sam se počutim kot zmagovalec, saj sem premagal težo vsega hudega kar se je nabiralo v meni (predvsem v zadnjem mesecu), ter speljal tekmo do konca z maksimalnim vložkom. Zgubiti proti eni izmed legend slovenskega triatlona (sam treniram šele 2 leti in pol) je vse prej kot poraz. Vesel sem, da mu je uspelo postaviti svetovni rekord in sem mu hkrati neskončno hvaležen, saj sem dobil sedaj zopet željo in ostrino, ki sta me zapustili v zadnjem času. Torej Peter, pazi se naslednje leto.
Čez pet dni me čaka supermaraton Celje – Logarska dolina (75km), kjer bom poskušal kljub utrujenosti zopet iztisniti maksimum iz sebe (upam, da ne bo razgnalo motorja).
Čez en mesec je na sporedu Amerika, kjer bom napadal lastni rekord in kjer si morda že lahko zagotovim letošnji naslov najboljšega v svetovnem pokalu (trenutno vodim s 117 točkami prednosti).

Čez dva meseca me čaka vrhunec v Mehiki z desetkratnim ironom.

Čez dva meseca in pol pa vam napišem poročilo iz Kanarskih otokov kjer bom v dobri družbi in nič kaj športno koval načrte za prihodnjo sezono.

Do Amerike vam pošiljam lep pozdrav.

Triple Ultra Triathlon, World Cup, Lensahn - Nemčija

Zgolj dobre tri tedne po dvojnem ironu na Madžarskem, je bila na sporedu tretja tekma svetovnega pokala, ki je imela dve težini. Prva je bil ta, ta je bil na sporedu trojni iron, ki ga do sedaj še nikoli nisem premagal (niti se v njem seveda preizkusil), ter druga, da je bila tekma na skrajnem severu Nemčije kar je pomenilo cca 15 ur vožnje v eno smer.

Kot je sedaj pri meni že navada, sem zadnjih nekaj dni skakal okoli in urejal zadnje podrobnosti, namesto da bi pridno počival in se pripravljal na tekmo. Da je bila mera polna, so mi v zadnjem trenutku odpovedali še sponzorski kombi (v bistvu je zgolj brezplačen najem), tako da smo se morali zadovoljiti z mojim osebnim avtom in prikolico, ki smo jo morali varno prepeljati v 1350 km oddaljeni Lensahn. Odhod ob štirih zjutraj skupaj z očetom in novim mladim pomočnikom Markotom Škerjancem (mislim, da boste za njega še nekoč slišali), je bil vse prej kot lep začetek nove pustolovščine. V Lensahn smo prispeli ob sedmih zvečer ter se nastanili v 5B razredu tamkajšnje osnovne šole. Vsak izmed udeležencev je imel namreč na razpolago brezplačno uporabo učilnice, ki je bila prav lepo domača in smo se v njej prav lepo počutili. Naslednji dan je minil v kombinaciji počitka, ogledov tekmovalnih prizorišč ter se seveda zaključil z uradno otvoritvijo in pašta partijem. Zaradi zgodnjega starta, ki je bil predviden za sedmo uro zjutraj smo se hitro odpravili v posteljo, kjer pa so težke misli dale zaspati šele okoli enajstih zvečer.

Start plavanja na 11,4 km v 50 m bazenu je bil točno 5 minut čez sedmo, ko sem se odrinil od roba bazena in za seboj potegnil vlakec še petih tekmovalcev, ki so plavali v moji progi. Po približno pol ure plavanja je bil planiran 5 s postanek za pijačo, ki pa je bil prav odrešilen. V tistem trenutku je zaplaval mimo mene Oswald Harald, in prvič se je zgodilo, da sem zaplaval nekomu za noge ter tam vztrajal kar nekaj časa. Ker si je seveda tudi Harald privoščil okrepčilo, sva se na tak način menjavala cel plavalni del kar je meni precej olajšalo plavalni nastop (do sedaj sem zmeraj plaval sam). Iz vode sem zlezel 3 s za njim, ga med menjavo »prehitel«, ter tako zapeljal na kolesarsko progo kot prvi. Plavalno razdaljo sem premagal v treh urah in dveh minutah.

67 krogov po cca 8,5 km je bilo speljanih po razmeroma ravninski progi, ki pa je vseeno nanesla preko 2500 višinskih metrov. Singapurski prijatelj Harn Wai me je pred tekmo retorično vprašal, če vem zakaj so preko celotne kolesarske proge postavljene velike vetrnice. Odgovor sem seveda poznal že prej, a z vsakim krogom na kolesu več, mi je odgovor čedalje bolj odmeval v glavi. Precej močan veter in dež, ki je kar nekajkrat neusmiljeno lil z neba (še posebej mi je bil všeč tisti v kombinaciji z vetrom:( ) ter seveda 540 km dolga razdalja, sta marsikateremu tekmovalcu pobrala precejšen del moči, kar se je seveda kasneje še toliko bolj poznalo na teku. Kolesarski dvoboj se je odvijal med menoj, tremi Francozi in Dancem (lastnik kolesa za 11000 evrov). Tempo je bil zaradi vsega tega izjemno močan, saj je bil moja povprečna hitrost v prvih 180 km (takrat še ni deževalo) skoraj 34 km/h – kasneje je sveda zaradi dežja in utrujenosti padla. Vsi trije Francozi so bili legionarji tega športa -  Fabrice Lukas (lastnik svetovnega rekorda v deca ironu - original verzjia), Pascal Jolly (lastnik svetovnega rekorda v deca ironu - 10 ironov v desetih dneh), Emmanuell Countrax (štirikratni zaporedni zmagovalec tega tekmovanja). Moram priznati, da sem se v osemnajstih urah ustavil samo enkrat, ko sem se preoblekel v suhe cunje (kar mi je vzelo manj kot dve minuti). To, da sem se naučil opravljati malo potrebo s kolesa, mi je namreč prišparalo kar nekaj dragocenega časa. Ob štirih zjutraj sem po točno 18 urah vožnje (povprečna hitrost 30 km/h) končal kolesarski del ter se odpravil k prvemu izmed 97 tekaških krogov.

Krog je bil dolg 1300 metrov in je imel znotraj dve »pasti«, kratek vzpon in dolg nedolžen spust, ki pa po določenih kilometrih ni bil več tako nedolžen. Na tek sem startal z 4 krogi prednosti pred Francozom Lukasom, ki pa ni bil znan kot preveč dober tekač, kar me je navdajalo z optimizmom. Sledili so si Nemec (9 krogov prednosti), Danec (9 krogov prednosti), ter oba že omenjena Francoza (16 krogov prednosti). Prvi maraton je minil razmeroma lahkotno, saj sem ga premagal v 4:10. Že prvi koraki sotekmovalcev so pokazali, da bo treba pri končnem uspehu paziti predvsem na oba preostala Francoza (Lukas je odstopil po maratonu in pol). Taktično sem se prijel obeh Francozov ter tako držal v rokah razliko, ki je sedaj v času znašala že kakšne dve uri in pol. Izkušeni Countrax mi je dejal, da se trojni iron začne pri tretjem maratonu – uf, kako prav je imel. Drugi maraton sem zaključil s težavami na podplatih in na notranji stegenski mišici z 4:30. Trpljenje, ki sem ga doživljal med dobrih pet ur trajajočem zadnjem maratonu, spada že v kategorijo bizzare. Vsak korak je bil izziv zase in samo neverjetni moči glave se imam zahvalit, da nisem nehal teči. Tekel sem neprestano 14 ur, ne da bi se spočil niti za sekundo. Naprej me je gnalo tudi dejstvo, da bom zmagal, saj so bili moji nasprotniki še bolj izmučeni kot jaz. Nekateri med zadnjim krogom niso bili sposobni držati v rokah niti svoje zastave.

Tekmovanje sem zaključil po 35 urah in desetih minutah z kar 3:50 prednosti pred drugouvrščenim Francozom Jollyjem, kar je rekordna prednost v svetovnem pokalu v trojnem ironu. Sledila je preventivna oskrba z infuzijo ter saniranje najhujših žuljev. Eden je bil celo tak, da ga je zdravnica fotografirala. Zaspal sem ob enajstih zvečer med pogovorom z mojo ekipo. Porušen bioritem in vse misli v moji glave so me naslednji dan spravile pokonci že ob petih zjutraj. Cel dan postopanja po Lensahnu, pakiranje in zaključna slovestnost so naredili svoje, tako da smo bili ob devetih zvečer kar lepo utrujeni, in bi z lahkoto legli k počitku. Žal smo morali opraviti že drugi del poti ter se tako vrniti v našo ljubo domovino. Sedaj sem se končno »naspal«, saj sem že dvakrat spal po 7 ur, kar pa je kar luksuz glede na zadnje dogajanje.

Konec avgusta sledi dirka v Sloveniji, ki pa je še pod vprašajem, saj imam tri zelo resne poškodbe, ki ne vem kdaj jih bom lahko saniral. Imam močno vneto zapestje, poškodbo palca na desni nogi ter rano na podplatu leve noge, ki se mi vleče že od Avstrije. V vsakem primeru se beremo naslednjič.

Hvala vsem za bodrenje!

Double Ultra Triathlon, World Cup, Bonyhad - Madžarska

Samo dobre tri tedne po dvojnem ironu v Avstriji, je bila na sporedu druga tekma svetovnega pokala v ultratriatlonu, in sicer v Madžarskem mestu Bonyhad. Priprave na to tekmo so bile sestavljene iz enega tedna počitka (zaradi tekme Avstriji), enega tedna intenzivnega treninga, ki je baziral predvsem na hitrosti ter enega tedna počitka.

Predvsem zadnji del se ni izšel po pričakovanjih, saj sta mi žena in sin »ušla« na Rakitno v Zdravilišče, tako da sem ostal sam z hčerko, kar mi je onemogočilo izpeljavo treninga izven službenega časa. Da je bila mera polna, je Nike zbolela še za virusnim meningitisom, kar mi je še dodatno povečalo mero že tako prisotnega stresa. Kljub temu sem se v četrtek zjutraj prebudil na Madžarskem, opravil nujni doping test ter se začel psihično pripravljati na tekmo. Ker se je doza stresa nekoliko umirila, je bila seveda potrebna nova, in ta je prišla zelo kmalu. Žena mi je sporočila, da je mlajši sin celo noč bruhal, ter da se trenutno nahajata na infekcijski kliniki kjer je mali dobil infuzijo. Želja po tekmi mi je v tistem trenutku izpuhtela, in z očetom sva bila v nizkem startu, da podreva šotore ter se odpeljeva nazaj proti Ljubljani. Ob osmih zvečer mi je žena sporočila, da je zdravnica potrdila zgolj običajen virus, ter mi
tako dala vedeti, da ni nobene potrebe, da bi se predčasno vrnil.

Kljub vsemu zgoraj naštetemu, sem se prebudil dobro razpoložen in pripravljen, da pokažem česa sem trenutno sposoben. Zaradi rahle utrujenosti, težkega obdobja v zadnjem času in izredne konkurence, se po pravici povedano nisem videl na najvišji stopnički. Še posebej dva sem videl kot izredno nevarna: Avstrijca Andreasa Karalla (prav ta me je premagal lansko leto) in večkratnega svetovnega in evropskega prvaka Francoza Emmanuela Countraxa.

Ob desetih zjutraj je bil dan znak za začetek tekmovanja, ki se je začel z 230 dolžinami plavanja. Po dveh urah in eni minuti sem zlezel iz vode kot prvi ter se v naslednjih štirih minutah preoblekel za 360km dolgo kolesarsko pot.

Ta je bila razdeljena na dva dela, na prvega 42km dolgega, ki je potekal iz mesta Dombovar v mesto Bonyhad, ter drugega, ki je bil sestavljen iz 127 krogov znotraj omenjenega mesta. Ker sem prišel prvi iz vode, sem imel čast občutiti kako se počutijo največji zvezdniki na Touru. V prvem delu poti sem imel namreč pravo predsedniško spremstvo: policijski avto na začetku, za njim avto organizatorja, sledil je prvi motor, ki se je vozil cca 50m pred menoj ter drugi, ki je vozil vzporedno z menoj. Med vso to falango se je konstantno mešal še snemalni kombi, ki je snemal celotno dogajanje. Temu primerno sem seveda tudi vozil, kar je imelo za posledico, da v prvem delu razgibane kolesarske proge (cca 1uro 15) pulz ni padel pod 160. Po prihodu v mesto Bonyhad, me je, kakor sem že omenil, čakalo 127 krogov v razdalji 2,5km. Krog je bil izredno zanimiv saj je bil sestavljen iz cca 400m spusta, cca 700m vzpona in 1400m ravnine. Poleg zelo razgibanega
kroga, je bila naslednja težava tudi v njegovih ostrih zavojih, ki so bolj spominjali na kvadrat kot na krog. To se je še posebej težavno pokazalo ko je začel padati dež, saj so bili zavoji izredno nevarni, tako da je zadnje kolo kar nekajkrat nevarno zaneslo. Tudi tukaj sem imel občutek, da vozim v rumeni majici, saj sem bil deležen neprestanih napadov s strani zgoraj dveh omenjenih, katerima se je pridružil še na koncu drugi Francoz Pascal Jolly. Na njihovo nesrečo, je bil to moj sanjski kolesarski dan, saj sem bil od prve do zadnje minute izredno močan in predvsem v klanec nepremagljiv. V 360km so bile moje številke približno take: povprečna hitrost 31km/h, 3600 višinskih metrov, cca 70 km vožnje v stoje, in to kljub temu da je cca 6ur deževalo kar je še dodatno upočasnilo vožnjo.

Na tek sem odšel malo pred polnočjo z 45 minutno prednostjo pred Avstrijcem in dobro uro in pol pred obema Francozoma. Prvih 42km sem pretekel v času okoli 3:45, kar je bilo za tako težko tekaško progo izjemno dobro. Povedati moram, da sem se za zmago kar pošteno ustrašil, saj je Avstrijec začel nečloveško hitro (okoli 4:00/km) in v tem vztrajal kar precej časa ter tako v dobri uri teka zmanjšal razliko za deset minut. Vedel sem, da je tako nadaljevanje nemogoče, a bil kljub temu precej v skrbeh. Po približno uri in pol po njegovem začetku so se moje domneve ne samo potrdile, temveč celo presegle. Avstrijec je obležal na postelji, pokrit s tremi dekami. Mraz, dehidracija in prehud tempo so naredili svoje. Kasneje sem izvedel, da se je že po končanem kolesu odločil, da ne bo izpeljal tekma do konca, ter je tako samo poskusil dati na teku vse od sebe v prvih 21km. V tistem trenutku so se zame stvari zasukale v čisto drugo smer, saj sem
vedel da tekme (razen v primeru poškodbe) ne morem več izgubiti. Zaradi tega in seveda tudi zaradi utrujenosti sem zmanjšal tempo ter tako po 22 urah in 7 minutah po začetku tekme pritekel prvi skozi ciljno črto.

Popravil sem svoj čas v plavanju, svoj kolesarski čas (kljub težki progi), svoj najboljši skupni čas ter popravil rekord proge za 52 minut. Doživel sem 20 urno navijanje mesta Bonyhad, zaradi česar sem imel občutek, da vozim v Ljubljani. Zaradi izrednega »vložka« sem se kar nekajkrat čustveno zlomil ( po prihodu v cilj, ob poslušanju himne, po posvetitvi zmage). Doživel sem slovensko himno sebi v čast, kar je vrhunec vsega kar si športnik lahko želi. Zmago posvečam mojemu očetu Janezu, ki je glavni krivec za to, da sem jaz danes tak kot sem. 

Hvala vsem za bodrenje in se beremo čez mesec dni ko je na sporedu trojni iron v Nemčiji.

Double Ultra Triathlon, European Championship, Neulengbach - Austria


Prihod v približno 5 ur oddaljeni Neulengbach v petek popoldne ni obetal prav nič dobrega, saj je bilo nebo nad mestom v bližini Dunaja prav grozeče obarvano, piko na i pa je dajal tudi kar precej neugoden in mrzel veter. Kljub vsemu sem upal, da se vse vremenske napovedi (pogledal sem jih kar nekaj) za naslednji dan motijo, ter se bomo tako tekmovalci spopadli zgolj med seboj, ne pa še z zimskimi vremenskimi razmerami.

Po razmeroma mirni noči je jutranji pogled skozi okno naredil kar majhen gnedl v grlu, saj je bila misel, da se bom moral preko dvajset ur spopadati z dežjem, hudim mrazom in vetrom, izredno frustrajoča. Po zadnjem sestanku pred začetkom tekme sem se zaradi mraza in dežja že kar eno uro pred startom oblekel v neopren, povrhu navlekel flis, vse skupaj pa na koncu zavil še v palerino. Tako pripravljen sem izkoristil zadnje tople trenutke pred začetkom letošnjega svetovnega pokala v ultratriatlonu, ki pa je hkrati štel tudi za evropsko prvenstvo v dvojnem ironu.

Voda v zunanjem olimpijskem bazenu ni presegala 15 stopinj in prvi metri ogrevanja so bili podobni začetkom plavanja pred 30 leti. Prvih nekaj metrov sem se dobesedno boril z sapo, saj mi je zaradi šoka ob mrazu stisnilo pljuča. Hitro sem se odločil, da si pod uradno plavalno kapo navlečem še eno, ki mi bo vsaj malo omilila mraz. Pogled na 54 dobro pripravljenih športnikov, ki šklepetajo z zobmi in se nejeverno spogledujejo med seboj ob nepričakovanem mrazu je bil prav ironičen. Startni znak je pretrgal moreče vzdušje in tekma se je začela. Po približno 40 minutah sem pri spremljanju sotekmovalcev opazil, da nas je v progi zgolj 5 plavalcev, in ne šest kakor na začetku. Kasneje sem izvedel, da je Avstrijec Oswald Harald odstopil zaradi prehudega mraza. Po dveh urah in eni minuti in preplavanih 152 dolžinah sem zlezel iz vode kot drugo uvrščeni, ter se v teku podal v šotor (mislim, da se ni nihče preoblekel v menjalnem prostoru), kjer smo se preoblekli v zimska oblačila, pri katerih niso manjkale niti podkapa in debele rokavice. Za menjavo sem tako porabil kar debelih devet minut.

Čakalo me je 37 krogov slabih 10 kilometrov dolge proge, ki je bila glede na ostale kolesarske proge v svetovnem pokalu, ravninska, a so vse skupaj pokvarili dež, veter in hud mraz. Pogled na mestni »semafor«, ki je kazal temperaturo, se je ustavil na številki 4, kakor je znašala temperatura ozračja večji del kolesarjenja. Hvala bogu, da je počasi nehalo deževati ter smo imeli tako vsaj eno skrb manj. Na žalost so vremenske razmere zahtevale tudi svoje žrtve. Najhuje jo je skupil Šved Petri Halberg, ki si je pri padcu zlomil roko. Po približno uri kolesarjenja sem prešel v vodstvo in tam vztrajal še približno 8 ur. Posledice neugodnih razmer (predvsem premočene noge) so doletele tudi mene in znašel sem se v eni najhujših kriz, odkar se aktivno ukvarjam s triatlonom. Nog enostavno nisem čutil več in tempo je počasi začel padati. Zadnjih 60 km sem bil tako skoraj več na nogah (absitz) kot na aerobarih, saj sem le tako lahko ob manjših klančkih držal neko spodobno hitrost. Kriza je bila tako močna, da sem si potihoma želel, da bi na kakšnem ovinku nesrečno padel in bi se s tem zaključila ta neskončna agonija. Mokroto je kmalu zamenjala noč, ki je pokazala svojo moč oziroma našo nemoč. Slaba vidljivost in nekajkratno skoraj usodno srečanje z nasproti se vozečimi (nekateri so imeli zaradi utrujenosti in razmer probleme z orientacijo), mi je vlila dobršno mero strahu. Na srečo je semafor »kmalu« pokazal zadnji krog, tako da sem lahko zlezel s kolesa in se začel pripravljati na dvojno maratonsko razdaljo. Odlični Švicar Sylvian Brennwald me je seveda zaradi krize na kolesu prehitel, ter tako v zadnji del triologije startal s približno 18 minutno prednostjo. Zopet sem ob menjavi porabil preveč časa!

Kljub vsemu sem v teku računal na to, da lahko izgubljeno nadoknadim, a so že uvodni koraki pokazali, da je to račun brez krčmarja. Popolnoma zategnjene zadnje stegenske mišice in popolna neobčutljivost stopal sta mi že v začetku onemogočile korak, ki sem ga imel na prejšnjih tekmah in s katerimi se premagoval do takrat vodilne. Vodilni Švicar je pokazal, zakaj je bil že trikrat evropski prvak in je svojo prednost pred menoj počasi povečeval. Vedel sem, da nisem sposoben tekme zmagati, zato sem se usmeril na tretje in četrto uvrščena, ki sta bila odlična ironmanca, saj sta imela prijavljena časa 9:05 in 9:17, kar je pomenilo, da sta tekaško dobro pripravljena. Kmalu se je pokazalo, da je dvojni ironman povsem druga zgodba, tako da se je moja prednost pred tretje uvrščenim Nemcem iz ure v uro povečevala. Nagrada za težek dan in noč je prišla s svitom, ko nas je kmalu pozdravilo sonce, v sicer še zmeraj mrzlem jutru. Na koncu sem kljub vsemu v enakomernem tempu pretekel vseh 125 krogov v tempu približno 5:40/km, ter tako vztrajal slabih osem ur brez koraka počitka.

V cilj sem prispel po 22 urah in 10 minutah, kar je bilo približno dve uri slabše od tistega kar smo si po tihem želeli. Nekaj je k temu prispevalo vreme, nekaj zadnje dva težka tedna (služba, družina), nekaj pa dejstvo, da je bila to v dveh mesecih že moja četrta izjemno težka tekma. Kljub vsemu sem s svojim dosežkom zadovoljen, saj je biti evropski podprvak (op. 10 najboljših ultratriatloncev je Evropejcev) nekaj, o čemer sanja vsak predan športnik. Ostaja zgolj grenak priokus tega, da zopet nisem imel čast poslušati slovenske himne. A tudi za to še pride čas.

Za konec še zahvala moji ekipi, brez katere bi bilo to skoraj misija nemogoče.
Ekipa: oče Janez, maser in še mnogo več Jaka Kolenc ter triatlonec Gregor Trošt, ki je z menoj pretekel zadnjih 60 krogov