Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

ZA TO SE BORIMO

Dragi moji prijatelji, preberite si tole zgodbo in jo delite naprej! To so zgodbe, za katere se mi vsi borimo, da jih ne bi bilo! Danes sem bil s to družino skupaj in povem vam, da so nekaj posbnega. Kljub vsemu hudemu kar se jim je zgodilo v življenju, še zmeraj se borijo in še zmeraj upajo! Pri življenju jih drži medsebojna ljubezen in vera v NAS…v ljudi, ki jim ni vseeno, da se to dogaja.

Družinici obljubljam, da bomo naredili vse kar je v naši moči, da ponovno najdejo svoj skromen košček sreče in zaživijo življenje dostojno človeku!

Pomagajmo jim, saj bomo s tem pomagali tudi sebi!

 

To zgodbo Vam pišem jaz, danes stara 19 let, najmlajši član naše

družine. Pišem Vam iz razloga, saj je moja družina v hudi socijalni

stiski. Ko sem bila stara 15 let se je začela naša kalvarija. Moj oče

( danes star 40 let), je leta 1985 prišel v Slovenijo kot sirota k

stricu. Staršev nima. Čez pol leta je izgubil strica, potem si je

začel ubirati svojo življensko pot. Najprej je bila sreča na strani

mojega očeta, saj je dobil svojo prvo zaposlitev, postal je uradni

pek, bilo mu je lepo, saj je dišalo po domačem. Delal je do leta 1988,

nakar je odslužil vojaški rok in se vrnil na isto delovno mesto. Potem

se je zaljubil v dve leti mlajšo in očarljivo gospodično, mojo mamo.

Svoje prvo gnezdece sta si moja starša začela spletati pri maminih

starših. In ker nesreča prerada gnezdi, so umrli tudi starši moje

mame.Ker so starši bivali v stanovanju ki je bilo v lasti Kolinske,

sta se mogla izseliti. Potem sem na svet prišla jaz, če bi vedela da

se bo moje življenje tako zapletalo in bilo takšno, kot ga imam sedaj

jaz bi bila moja edina želja, da se sploh nebi rodila, ampak v tistem

trenutku sem bila jaz za svoja starša, mali sonček upanja in veselja.

Med tem ko sem jaz odraščala sta se moja starša kar nekajkrat selila

iz stanovanja v stanovanje za trenutek se jima je sreča celo

nasmehnila, našla sta stanovanje v katerem sta bivala kar nekaj let,

ja ampak sreča na obrazu mojih staršev ni trajala kaj dolgo, lastnica

tega stanovanja se je odločila da stanovanje proda. Tu so se začele

travme, začela sem se dejansko zavedati v kakšnih problemih živimo.

Starša sta se začela prijavljati na solidarne razpise ( kar nekaj krat

) za socijalna stanovanja, vendar popolnoma neuspešno. Tedaj je moja

družina prvič ostala dejsnsko na cesti. Oče se je v obupu začel

obračati na bivšo županjo, in sedanjega župana g. Zorana Jankovića, a

žal pomoči ni dobil. V brezupu smo se vselili v hišo na Papirniški

poti 9.( to je hiša, ko jo je MOL hotela dodeliti družini Strojan, a

so jih krajani zavrnili) v tej hiši smo bivali skorajda štiri leta,

brez elektrike in ogrevanja, ja imeli pa smo le mrzlo vodo. Meni se je

življenje obrnilo na glavo, vrstniki v šoli so me zbadali, govorili so

mi različne žaljivke, enostavno družba v kateri živim še danes me je

totalno izolirala. Ni mi minil dan brez solz na mojem obrazu. Minilo

je neko obdobje, borili smo se iz dneva v dan za golo preživetje.

Prišel je mesec Februar, natančneje 09.02.2010, naš črni datum,

deložacija mene in moje družine. Začelo se je življenje v avtomobili,

na -10 stopinj celzija smo spali in jedli v avtomobili , prali smo se

po okoliških trgovinah, zmrzovali, zelo ne rada se spominjam občutka,

ko nisem čutila svojih prstev na nogi, starša sta se tresla od mraza,

bilo je grozno, če bi se v tem trenutku znašla v isti situaciji bi se

raje obesila, kot pa da bi morla zopet iti skozi vse to!!! Med tem

časom pa se je bolezen kradla v naša življenja. Vsak je dobil svojega

parazita. Jaz boleham že več let, zaradi bolezni izredno obiskujem

trgovsko šolo. Imam bolezen črevesja, zdravniki so rekli, da je

posledica stresa. Danes vedo povedati, da je to slika mojega trpkega

življenja. Stanje se slabša, vse kaže, da bom v bljižnji prihodnosti,

morala iti na operacijo, katera je neizbežna. Dokler se ne reši

bivalna stiska moje družine ne želim zapustiti staršev!!! V najhujši

stiski sem želela narediti tudi samomor. Moj oče je izgubil službo

zaradi sesedanja pljuč, ko je bil v bolniškem staležu, mama je istega

leta izgubila službo med bolniško, zaradi bolezni srca in ožilja. In

tako sta brez dela in zaradi svoje bolezenske slike zelo težko

zaposljiva. Moj oče je še vedno iskal stanovanje za našo družinico, se

obračal na razne urade in službe. A pomoči ni dobil, povsod so ga

zavrnili. Potem zvemo od zaposlene na CSD, za ZPM- Moste Polje. Katera

nam je na čelu z ga. Anito Ogulin, edina takoj priskočila na pomoč in

nam pomagala po svojih najboljših močeh. Tudi preko njih smo izvedeli

za Vas in dobili stik z Vami. Vem kako je težko teči več kilometrov

dnevno, ali na uro, ali kolikor pač tečete, ampak vedite, vsak Vaš

pretečen centimeter, se bo zapisal globoko v naših srcih. Danes ko smo

dobili zapestnico NEVER GIVE UP, ob srečanju z Vami g. Matej bomo

rekli HVALA, čeprav je to samo beseda ampak je zelo velikega pomena,

ker je izrečena od srca, družine katera Vam bo stala ob strani kadar

koli po svojih najboljših močeh. Ne vem več kaj naj Vam napišem, sem

pa ponosna, da sem Vas spoznala saj zaradi Vas in Vam podobnim, mogoče

se bodo kdaj zasvetile iskrice sreče v mojih očeh.  Hvala Vam za

upanje v boljši jutri !