Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

SANJAČ, KI TRGA ZVEZDE

Med pisanjem tega zapiska, varujem mojo sveto domovino in razmišljal o tem kam vse nas lahko popelje naše srce. Veliko srce ne pozna strahu, ne pozna ovir in ne pozna poraza. Veliko srce da del svojega telesa, da ozdravi bližnjega. Veliko srce gre v smrtni boj, da reši ranjenega tovariša, ne ozirajoč se na nevarnosti, ki prežijo. Veliko srce pomaga neznancu, ki potrebuje pomoč…brez vprašanj, brez odgovorov, le pomaga.

Ponovno sem imel čast spoznati novo veliko srce. Njegovi “velikosti” primerno (nanaša se na velikost srca) ima tudi številna imena. V majhni hiški na Uncu mu pravijo ati ali Srečko, na športnih prireditvah zasledimo ime Ečo, na osamljenih in nikoli končanih cestah pa mu pravimo Legenda.

Ja dragi moji, danes sem imel čast teči s Srečkom Deželakom, fantom, ki je v sedmih dneh pretekel 700km za nekoga, ki ga pred dobrimi dvemi tedni ni niti poznal. Sedem dni je brez medijskega pompa, zgolj s svojo neskončno ljubeznijo Olgo in peščico srčnežev, ki jim ni vseeno, tekel od zore do mraka. No, zora je le literarno, saj je ob nastanku zore imel Srečko v nogah že kar lepo število kilometrov. Vsako jutro ga je ura zbujala okoli 4 zjutraj, včasi tudi prej, tudi ob pol treh. Napol v snu, v bolečinah, ki si jih predstavljamo samo tisti, ki smo že kdaj podobno trpeli, se je vsako jutro zbujal z eno samo željo…da bi bile to le sanje in bi lahko spal še kakšno urco dlje. Tudi žena Olga, brez katere Srečko ne bi dosanjal svojih sanj, je doživljala svoj tek tudi ponoči…ter mu tako z zaprtimi očmi ponujala pijačo in ga spraševala kje se sedaj ustavi z avtom.

Ja, Srečko je premagoval kilometer za kilometer, kljub hudemu mrazu, vetru, dežju in celo snegu, in to z enim samim jasnim ciljem, priti v Škofije in podariti mali Amadei objem sreče in ji simbolično podariti majico Never Give Up, ki jo bo opominjala na to, da ni sama, temveč da nekje nad njo bedi angel, ki ji sporoča, da se je vredno boriti.

 

Velikokrat sem v tem tednu pomislil nanj, a priznam, ga v mojih mislih kmalu tudi zapustil. Bil sem v svojem svetu problemov in težav in tako mnogokrat pozabil na to, da nekdo prav v tem trenutku v imenu Never Give Up trpi in  teče za

nek višji namen. Mnogokrat sem se nanj spomnil šele takrat, ko me je zvečer poklical in mi z zanosom povedal koliko je pretekel in kako dobro se počuti. Dva dni nazaj sem začutil, da veliko srce še zmeraj bije, a da njegov utrip ni več tako močan. Začutil sem utrujenost, ki ni bila toliko posledica pretečenih kilometrov, temveč odziva, ki ga je okolica dajala ob njegovem izjemnem dosežku. Razen nekaterih svetlih izjem, ni bilo ljudi, ki bi mislili nanj in  na to kar je počel. Vse preveč jim je pomemben nastop na Ljubljanskem maratonu, kot pa to kar je delal on. Tisoče in tisoče besed je bilo napisanih o LM, a le malo o tem, da je nek dobrosrčnež pisal slovensko ultra športno zgodovino, hkrati pa ustvarjal pogoje, da bo mala deklica sploh preživela. Ko sem ga danes poklical po telefonu in sem zaslišal njegov glas, nisem mogel več zdržati pritiska in sem kljub natrpanemu urniku odpovedal vse stvari in se usedel v avto ter se odpeljal na pomoč.

Ko sem ga zagledal sredi mrzlega in vetrovnega postojnskega polja, osamljenega in popolnoma nerazpoznavnega zaradi otečenih udov in obraza, sem komaj zadržal solze. Bilo me je sram, da mu nisem mogel, znal bolj pomagati. Šele po nekaj skupnih kilometrih, ko sem začutil, da sedaj njegovo srce zopet bije močno kot prvi dan, sem se potolažil in začel skupaj z njim snovati načrte za prihodnost. Ko se nama je na trasi pridružil še nepogrešljivi člen tega projekta, Aljoša Smolnikar-Muc, je bilo v zraku ponovno čutiti tisto neverjetno energijo, ki je prisotna samo ob tako pomembnih dogodkih.

 

Po sedmih dneh in več kot 700 pretečenih kilometrih (zasluge za to imam tudi sam, saj sem ga usmeril narobe, zaradi česar je naredil cca 2 km več:), )je Srečko deželah-Ečo pritekel na Škofije kjer mu je v naročje pritekla mala Amadea in mu na tak način okrog vratu obesila večno medaljo…medaljo, ki jo ne more prekositi niti olimpijska. Veliko srce je dokončalo svojo (trenutno) pot in preneslo nekaj svoje moči v malo upešajoče srce male bojevnice.

 

Srečko, ponosen sem, da te poznam. Zasidral si se v moje srce, saj si mi sedaj dokončno dokazal, da si sanjač, ki sanja boljši jutri. Si sanjač, ki sega po zvezdah, jih trga in jih podarja tsitim, ki sami ne morejo do njih. Namesto tedna dni ralaksacije, kopanja in sončenja v Sveti Marini, si se raje odločil, da del svojega dopusta porabiš na mrzlih, nevarnih in neskončnih cestah, hkrati pa zapravljaš svoj denar za nekoga, ki ga komaj poznaš. Mislim, da jih ni malo, ki bi ti reklo, da si šel v k…, jaz pa ti bom rekel, da te imam zaradi tega rad in da si dobil svoj prostor v moji hiši slavnih:)

 

Tek za Srečkom je dobil svoje mesto v koledarju humanitarnih prireditev za leto 2012. Takrat Srečko ne bo tekel sam, temveč bomo z njim vsi, od začetka do konca. Nikoli več ne bomo pustili svojega borca v osamljeni boj, temveč se bomo vsi skupaj borili, da zmagamo v bitki. Vojna v kateri se bojujemo mi, se na žalost ne bo nikoli končala, a kljub temu se bomo še naprej borili in zmagovali, v vsaki bitki posebej.

 

Še zmeraj lahko z skromno donacijo prispevate k masažnemu jopiču, ki ga Amadea nujno potrebuje, saj so njena pljučka čedalje slabša, mamici pa počasi pojenjajo moči.

 

Za konec bi vsem skupaj rad še enkrat podaril te čudovite besede, ki upam, da vas bodo od časa do časa spomnile na “sanjače”, ki trgajo zvezde!

Najbrž bom živel samo enkrat.Če zatorej lahko komu izkažem prijaznost ali naredimkakšno dobro delo,naj to storim sedaj,naj ne odlašam ali pozabim,saj ne bom več šel, po tej poti. 

Matej alis Žabc