Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

RESNICA O NEVER GIVE UP

Dragi moji,

tole pismo nisem hotel objaviti, saj sem si dejal, da ljudje že vedo kako veliko je moje srce…in da to ne rabim dokazovat nikomur. Tudi po šokantnem napadu preko spletnih medijev in telefona, sem se sestavil skupaj in si dejal, da na take hudobije ne bom odgovoril. Ker pa so bili v zadnji invaziji napadeni moji dragoceni prijatelji, ki so soustvarjali zgodbo NGU, enostavno ne morem biti tiho in moram povedati svojo ZGODBO.

 

Ko sem v začetku leta 2010 prestopil čudoviti prag humanitarnosti, se mi je na svet odprl povsem nov pogled. Občutki, ko sem začel voziti zamaške za takrat 15 letno Mašo iz Mežice, so bili neverjetni. Čeprav je bila vožnja dolga in naporna, so se v meni prepletali nori občutki, saj sem vedel da nekomu na enostaven način pomagam pri nečem izjemno velikem. Zares sem užival v tistih trenutkihJ

Večkrat sem dejal, da je humanitarnost droga, ki te lahko potegne v svoje globine in ki te ne izpusti kar tako. Tudi z menoj je bilo tako. Lotil sem se zahtevnega projekta, ki je pomenil tudi začetek našega NGU-ja. V tistem času je bila v ospredju mojega »Petkratnega dobrodelnega Ironmana« poleg humanitarnosti, tudi športna samopromocija, ki bi pokazala slovenski populaciji, da obstaja nekdo, ki verjame, da zmore vse na tem svetu. Kot veste, je projekt doživel klavrn polom, tako v športnem kot humanitarnem smislu. Bil je to eden najbolj težkih trenutkov v mojem življenju. Da bi bila mera polna, se mi je dokončno sesulo še družinsko življenje. Ostal sem popolnoma sam, z 1500EUR minusa in zavestjo, da je bilo vse kar sem do sedaj vlagal, zaman. Na srečo, so se pojavili ljudje, ki so kljub vsemu verjeli vame in verjeli v gibanje NGU. Pojavili so se neznani prijatelji, ki so me dvignili iz začaranega stanja in mi pomagali, da sem začel še močneje verjeti v to kar delam…kar delamo. Eden takšnih »neznanih prijateljev« je bil tudi Tekaški forum, ki se mu na tem mestu še enkrat iz srca zahvaljujem.

 

Opogumljen in poln navdiha nad pozitivnimi in spodbujajočimi besedami sem že lansko leto začel razmišljati kako projekt izboljšati, ga približati celotni Sloveniji in ga hkrati še zmeraj narediti zanimivega. V ospredju je sedaj kraljevala zgolj humanitarnost, saj so se moje športne ambicije v celoti podredile tistim humanitarnim. Še naprej sem z polno močjo pomagal pri različnih akcijah zbiranja zamaškov. Spodnje alineje niso namenjene samohvali, temveč temu, da bodo nekateri ljudje dojeli, da vse kar delam, delam v prid drugih in nikakor v svoj lasten prid.

–         pomoč pri 15 letni Maši iz Mežice

–         pomoč pri 5-letni slepi punčki Mii

–         pomoč pri poškodovanemu policistu Dušanu (na podlagi mojega pisma Slovenski policiji je ta po dolgih 15 letih ukrepala in pomagala Dušanu)

–         pomoč pri fantku Galu, ki boleha za cerebralno paralizo

–         pomoč pri Žigatu iz Velenja

–         pomoč pri punčki Veroniki katero mama samohranilka ne moreme preživljati

–         pomoč pri podhranjenemu fantku Alminu, katerega mama je nezaposlena, očka pa neozdravljivo bolan

–         organiziranje akcije zbiranja zamaškov v Slovenski vojski s katero smo sedaj pomagali že petim pripadnikov, ki se borijo z težkimi življenjskimi preizkušnjami

–         organiziranje krvodajalske akcije s katero je darovalo kri že preko 100 naših pripadnikov

–         logistični prevozi zamaškov po celotni Sloveniji (osebno sem na različne lokacije prepeljal preko 50 ton zamaškov)

–         ….

 

Vse to je Matej Markovič delal (in še zmeraj dela), medtem ko so ga nekateri videvali zgolj v luči »slave«. Vse to sem delal na svoji prostovoljni bazi. Zaradi tega mi je šlo veliko veliko časa in tudi kar nekaj sredstev. Ampak, bil sem SREČEN!

 

Sedaj se bližam bistvu tega mojega pisma. Ko sem pred kratkim govoril z mojo »mentorico«, gospo Anito Ogulin, je v mojem glasu prepoznala otožnost. Bo pripovedovanju kaj se dogaja, me je poskušala potolažit z besedami, da se na žalost tudi v humanitarnosti dogajajo take stvari. Ljudje v brezupu delajo nerazumljive stvari…in ena takih je tudi »ugriz« roke, ki jih hrani in jih poskuša obdržati pri življenju. Kljub prizadetosti in nerazumevanju le tega, sem sprejel njene besede pustil zadeve za seboj.

Na žalost so stvari prejšnji teden sodu izbile dno. Bil sem na zasluženem dopustu, ko sem preko sms sporočila videl, da nekateri ljudje javno napadajo moje ime in hkrati ime celotnega NGU-ja. Prvi občutki ko sem prebral te zapise…in kasneje tudi grozilne sms-e, so bili kot bi mi nekdo porinil nož v srce. Občutke se ne da opisat! Predstavljajte si samo, da poskušate pomagati utapljajočemu neznancu, zanj naredite vse kar je mogoče, dejansko vam postane njihova »rešitev« vaša prioriteta v življenju,…, potem pa vas ta isti človek porine nazaj v »deročo vodo«. Nerazumljivo…zares nerazumljivoL

 

Projekt Never Give Up je nastal in preživel zaradi enega samega cilja, pomagati pomoči najbolj potrebnim. Kljub nekaterim pomislekom s strani nekaterih članov ekipe, sem vztrajal pri tem, da ostanemo edinstveni in celoten izkupiček zbranih sredstev namenimo desetim zgodbam. Vsak, ki vsaj malo pozna razmere na športno humanitarnem področju ve, da gre ponavadi v humanitarne namene manj kot polovica zbranega denarja…pri nekaterih znanih primerih je tak odstotek še mnogo nižji. Če to povem drugače, bi morali naši otroci dobiti kar petkrat manj sredstev kot so jih dobili. Pa nam ne bi mogel noben nič očitati, kajne!

Pri projektu je organizacijsko aktivno sodelovalo preko 10 ljudi, ki so naredili na tisoče kilometrov, prispevali sredstva za to in ono, in za to niso prejeli niti evra. NITI EVRA!!! Vsi nešteti kilometri, vso potrebno delo pri zagotovitvi dogodka, nešteti sms-i, nešteti mail-i, nešteti klici, nešteti sestanki,… vse to popolnoma PROSTOVOLJNO.

 

Naj vam sedaj ponudim nekatere podatke, ki so določene osebe tako zmotile in prizadele, da so se sedaj spravile na moje dragocene prijatelje, ki so mesece dihali s tem projektom in vložili celotno srce.

 

Podatki:

–         z donacijami, startninami in deležem od prodaje majic smo na desetih dogodkih zbrali 10.390 Evrov, ki smo jih že razdelili med deset družin. Morda so nekatere pretentali množični obiski, predvsem v Kranju in Ljubljani, a je bila na nekaterih prizoriščih situacija klavrno žalostna.

–         z SMS donacijami smo zbrali preko 3500 Evrov, ki bodo naknadno razdeljene med vseh deset družin (oziroma devet, saj smo morali družino, ki je povzročila toliko gorja, izplačati predčasno). Razlog za nepopolne številke leži v politiki mobilnih podjetij, ki končnega zneska ne razodenejo do samega zaključka akcije. Izplačilo s strani podjetij na račun ZPMS bo prišlo 27. avgusta, ko se bodo tudi izvedle nadalje transakcije.

–         Istočasno z akcijo zbiranja sredstev za deset družin, je potekala tudi akcija zbiranja sredstev za punčko, ki je ostala brez očka in mamice. Pripadniki Slovenske vojske so z udeležbo na stadionih in ostalimi načini pomoči, zbrali 4090 Evrov.

–         Poleg vsega naštetega je »prizadeta« družina prejela še 100 Evrov kot enkratno pomoč (izlet hčere s pomočjo ZPMS) ter 325 Evrov, ki jih je za njih zbral Rafael Ziherl s prodajo majic. Tudi tukaj ekipa NGU ni ostala hladna in je namenila kar 100 Evrov za to velikodušno dejanje. Zgoraj omenjeni predujem iz naslova SMS donacij je za to družino štela še 500 Evrov.

 

Vsi zgoraj navedeni podatki govorijo sami zase!!!

 

Projekt se je vsekakor zasidral v številna slovenska srca in s tem pismom želim, da tam tudi ostane. Če ne drugače, si to želi deset družin, ki bodo naslednje leto deležne naše in vaše pomoči. To si vsekakor želimo tudi vsi mi, ki smo delali in živeli s tem projektom…in ki na nek način še zmeraj živimo.

Napadi na posameznike in na celotno gibanje je že pustilo nekatere posledice, saj se nekateri zaradi  prizadetosti umikajo. Popolnoma jih razumem.

Vsem tistim, ki želite škodovati temu veličastnemu gibanju sporočam, da ekipa NGU kljub vsemu ostaja trdna in pripravljena na nove izzive. Še zmeraj verjame v to, da Slovenija ve kje je pravo srce in verjame v to, da ga bo drugo leto pokazala še v večji meri.

 

Družini, ki me je tako močno prizadela, kljub temu da sem jim od začetka do konca stal ob strani…ter jih mnogokrat tudi zagovarjal, ko so drugi gojili nezaupanje…, pa sporočam, da jim ničesar ne zamerim. Še naprej se bom trudil, da jim nekoč povrnemo življenje katerega si zaslužijo. Naredil sem nekaj napak, ki so se kazale v tem, da sem morda včasih v dobri veri prehitro obljubil nekaj, kar potem nisem mogel izpolnit. Sprejemam napake in se iz njih učim. Za to se vam iz srca opravičujem. Od vas ne pričakujem opravičila, le pričakovanje, da boste z naslednjo roko, ki vas bo »hranila« ravnali prijaznejše.

 

Še enkrat se vsem svojim soborcem in soborkam pri tem projektu najlepše zahvaljujem za vso srčnost, ki ste jo vložili. Kljub temu, da večinoma sam žanjem »slavo«, upam da se zavedate, da brez vas tega projekta ne bi bilo. Tu ni več Mateja Markoviča, temveč je ekipa Never Give Up. Pika stop!!! Hvala seveda še enkrat tudi vsem tistim, ki ste odtekli krog ali dva ter na kakršnikoli način pomagali tem našim zgodbam.

 

HVALA VAM

 

Matej alis Žabc