Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

MOJI ZAMAŠKI

Moja pot v svet zamaškov se je pričela v začetku leta 2010, ko sem na FB prebral, da v Sloveniji zbirajo plastične zamaške za pomoč deklici Maši iz Mežice.

Zadeva se mi je izdela zares plemenita in zanimiva, zato sem že naslednji dan po vojašnici nastavil škatle z zamaški in vsakodnevno gledal kdaj se bodo napolnile. Ker je bilo po enem tednu zamaškov le za vzorec, sem si dejal, da je sigurno nekaj več kar lahko storim…kot pa da le čakam, da se škatle s polževo hitrostjo polnijo. Zasledil sem, da se pojavlja velik problem pri prevozu zamaškov na končno lokacijo, v sto let oddaljeno Mežico. Seveda, zbirati zamaške ni problem…odpeljati jih s svojimi vozili (in s svojim gorivom) pa je nekaj povsem drugega.

Še isti dan sem stopil do poveljujočega častnika, ki je imel »v lasti« tovorno vojaško vozilo, ki bi lahko prepeljalo skoraj 2 toni zamaškov, poleg tega pa ga je bilo možno voziti z B kategorijo. Fant je imel veliko srce in mi zato ni bilo treba niti do konca povedati celotne zgodbe, pa sem že imel v roki ključe in njegov celoletni »blagoslov«. Tako se je uradno začela moja zgodba!

Zgodba je bila na začetku po svoje tako zelo lepa. Vozil sem se po celi Sloveniji (vsaj dvakrat tedensko) in pobiral zamaške ter jih »tiho« odlagal v Mežici. Pridno sem nalagal tono na tono in užival v tišini dolgih voženj…in seveda z vsako vožnjo postajal bogatejši, saj sem delal nekaj lepega. Bilo je zares lepo! Simona in Maša sta izpolnili svoje želje in prišli sta slepa punčka Mia in njena teta Aljoška. Kaj bistvenega se pri meni v začetku ni spremenilo, saj sem še naprej ohranjal status mravljice, ki je zamaške lepo nosila na svoj kupček, tokrat v Hrastnik. A kmalu se je vse skupaj spremenilo…

V navezi z Aljoško in našo pridno mravljico Tanjo iz Krškega, kasneje pa še z Blanko, smo začeli razmišljati o tem kako vsem našim prihodnjim junakom odpreti lažjo in hitrejšo pot do svojega cilja, do količine zamaškov, ki jih želijo zbrati. Začeli smo graditi nekaj na kar je lahko ponosna cela Slovenija. Začeli smo graditi organizacijo, ki bi razpredla mrežo po celotni Sloveniji ter tako omogočila, da bi prav vsak potencialni prejemnik te vrste pomoči, dočakal svoj trenutek. Začeli smo verjeti, da je mogoče z omejenimi človeškimi resursi, narediti nekaj tako izjemnega…hkrati pa nismo pozabili na sprotno odvažanje zamaškov, ki so se še zmeraj prevažali v mojem malem kamiončku.

Garali smo in ure in ure preživeli pred računalnikom, na telefonu in na cesti ter z utrujenimi očmi, a z nasmehom, gradili našo pravljico. Davek je kmalu terjal svoje, saj se je kar nekaj naših zvestih prostovoljcev utrujeno umaknilo. Da, zbiranje zamaškov terja od človeka izjemno veliko. Če pa k temu prištejemo še to, da so ponavadi aktivisti tisti, ki imajo sami najmanj in hkrati največ obveznosti, pa je to še toliko bolj razumljivo. Na koncu nas je ostala le peščica, ki smo kljub vsemu prevzeli vse na svoja ramena in poskušali izpeljati naše zamaškarske sanje. Vse do danes…

 

Danes je stvar taka, da so nas »izpodrinili« iz kar lepega dela Slovenije, da nam »jemljejo« naša težko pridobljena zbirna mesta in da se danes ne ve več za koga se zbira, za kaj se zbira in koliko časa se bo še zbiralo. Danes šola zbira za tega, jutri za drugega, čez nekaj dni za tretjega. Vse to je posledica tega, da so ljudje začutili priložnost, da se da z zamaški kaj hitro pomagati, le dobro se je treba znati organizirati oziroma znati prodati svojo zgodbo. Postalo je pomembno le to, kdo zna s svojo zgodbo bolje prepričati. Nihče pa v tistem trenutku seveda ne pomisli na tiste, ki si to pomoč morda še bolj zaslužijo. Nihče v tistem trenutku ne pomisli na to, da je tam zgodba, sestavljena iz zgolj treh ljudi, ki se že leto in pol bori za svoj cilj…saj jo je izpodrinila zgodba, ki bo svoj cilj (ki je več kot dvakrat večji) dosegla v zgolj nekaj mesecih…saj je bila zapeljana z izjemno organizacijsko ekipo več sto ljudi. Pa da ne bo pomote, prav vsaka zgodba je tragična in si zasluži pomoči. A pri zbiranju zamaškov, pri tem slovenskem ponosu, je prišlo do boja, ki se bo samo še stopnjeval in na koncu prerasel v popolni kaos, saj se ne bo vedelo več katera vreča je od katerega…ali v katero škatlo odvreči zamašek, da bo prišel v prave roke.

Razumem ljudi, ki se po svoje borijo, da si čim prej zagotovijo svoj cilj, a je na žalost tako, da ti ljudje razmišljajo samo za današnji dan…in jih prav nič ne briga za jutrišnji dan, ki pa je prav tako pomemben za nekoga drugega. Ko bodo ljudje dosegli svoj cilj, bodo pozabili na zbirna mesta in na vse tiste zamaške, ki jih pridne otroške roke s ponosom nosijo v šole in vrtce, ter jih prepustili šolam, da se ukvarjajo z njimi. Počasi bodo taka mesta »umirala«, ljudje pa se bomo znova navadili metati zamaške v koš…

 

Želim si, da bi zopet užival, tako kot sem na začetku te moje poti…ko bi zgolj brezskrbno nalagal vreče in jih čez nekaj ur raztovarjal na drugem koncu Slovenije. Le prelepa pokrajina, dobra glasba in prijetne misli… Žalosten sem ob misli na Blanko, Iztoka, Natašo, Primoža, Tanjo, Aljoško,…, čudovitim ljudem, ki namenjajo ure in ure svojega prostega časa nekomu, ki ga niti ne poznajo…ki trošijo svoje gorivo, da vozijo zamaške na kup…ter uporabljajo svoj telefon, da logistično skrbijo, da vse teče tako kot mora. Počasi se tudi že sam čudim naši »norosti«, a sem hkrati na to izredno ponosen. Ponosen sem na to, da me je ta izkušnja pripeljala do tako dobrih in »bogatih« ljudi. Ponosen sem na to, da je moje srce našlo svoja sorodna srca.

 

Prav zaradi tega se bo naše društvo še zadnjič podalo v boj in poskušalo izbojevati poslednjo zmago na področju zamaškov. V primeru neuspeha, se bomo morali umakniti in s tem rešiti naše dobro ime, na katerem smo tako trdno delali. V primeru neuspeha se bomo vsi skupaj vrnili v svet pridnih mravljic in se podali v tiste vode kjer nas potrebujejo in se nas želijo. Za tistega, ki je pripravljen delati in verjame v dobro, namreč nikoli ne zmanjka dela.

 

Morda ta zapis nekoč doseže prave oči in se bodo ljudje zamislili nad tem kaj počnejo in za koga počnejo. Morda pa bo prišel čas ko nam bodo ljudje končno zaupali in začeli verjeti v to, da nekje obstaja skupinica zamaškarskih čudakov, ki verjame v boljši jutri.

 

Mi smo svoje življenje že dovolj obogatili, sedaj je čas, da ga še nekdo drug…

 

Rad vas ima