Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

MOJE SANJE

Že  kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega zapiska…mislim da že skoraj devet mesecev… V tem času se je zgodilo tako veliko novih stvari, hkrati pa smo navidezno še vedno na isti vsakodnevni poti, na poti nepredvidljivih valov življenja. A zgolj navidezno :)

Velikokrat sem že izjavil in napisal, da je življenje ravno zaradi svoje nepredvidljivosti in nenehnih vzponov in padcev, tako zanimivo, tako privlačno. Če ne bi od časa do časa bosi stopili na ostri kamen, se najbrž ne bi zavedali polne prijetnosti, ko stopimo v toplo obmorsko mivko. Moram reči, da sem sam na svoji POTI naredil kar nekaj korakov po teh kamnitih ostrinah… Če prav pomislim, se mi je zdelo, da se mi kamni namenoma postavljajo pokonci…in to seveda tisti, najbolj tanki, najbolj boleči. Nikakor nisem znal narediti koraka, ne da bi ob tem začutil neprijetnost. Bolj kot sem se trudil paziti, bolj je bolelo. A vztrajal sem, vztrajal, saj sem pred seboj še vedno videl nek cilj…kljub temu, da mi je srce govorilo, da je pot po kateri hodim napačna! Cilj je bila sreča mojih treh ponosov, moja kri, za katero bi naredil vse na tem svetu. Zato sem kar vztrajal in vztrajal…ne zavedajoč se, da sem čedalje bolj utrujen, čedalje manj sposoben nuditi jim tisto kar bi jim moral nuditi…mojo srečo. Čedalje pogosteje se ugotavljal, da nikoli ne bom mogel priti do cilja, da je ta pot enostavno pretežka, da ta pot vodi v praznino… V svoji nemoči sem iskal ovinke na poti, ki so za trenutek ponudili krvavečim nogam trenutek tistega »mivkastega« udobja, a so kmalu zopet zavili nazaj na staro pot. S časoma pa so se pokazali za še bolj neprijetne, saj se je bolečina ob zavedanju stare poti in zavedanju ovinkov poti, ovinkov življenja še poglobila.

 

Nekomu, ki ne pozna moje zgodbe, je bilo nerazumljivo zakaj sem vztrajal na svoji poti. Vztrajal sem zato, ker sem vedel kako velik davek bom moral plačati, če se odločim za novo pot. A  kakor sem napisal v začetku…vsakemu padcu sledi vzpon…in tudi jaz sem ga dočakal. Tudi jaz sem se pobral oziroma so mi pomagali, da sedaj zopet hodim po mivki in uživam življenje na tisti najlepši način. Moja prijateljica   mi je zadnjič rekla: »zahvali se otrokom in zahvali se njej za tisti neverjetni materinski čut«. Ja, s tal so me pobrali moji otroci, ki so mi pokazali pravo vrednost življenja…in s tal mi je pomagala deklica, ki je prišla in mi pokazala kaj pomeni ljubiti, kaj pomeni enostavno uživati življenje in živeti za posebne trenutke, ki trajajo.

Kljub temu, da sem na nek način 12 let hodil po »ostri« poti, nikoli nisem nehal verjeti v to, da obstaja pot, po kateri bi morali vsi, ki dihamo s srcem, hoditi. Vedno sem verjel, vedno sem verjel… Sedaj ko vem kako je bilo, vem kako mi je zdaj. Vsak korak, ki naredim sedaj, je poseben in se zato še kako zavedam njegove vrednosti. Sedaj vzporedno z menoj hodi še štiri pare nog, vse nagajive, divje, opotekajoče, prehitevajoče svoje misli,…a srečne, končno srečne!!!

 

Namen mojega zapiska je bil, da vam položim na dušo, da je včasih vredno tvegati, da je včasih v življenju potrebno plačati hud davek, da gre lahko življenje naprej…da gre lahko po tisti poti, ki je na koncu vsem prijetna. Večinoma davek zelo boli, in v mojem primeru bo bolel na nek način celo življenje… A še vedno je potrebno gledati na celotno pot, potrebno je gledati na vse tiste, ki hodijo ob tebi… Sam rad primerjam življenje z vzponom na goro… Včasih je vredno potrpeti bolečine omrzlin, da zapičiš svojo zastavico na vrhu…včasih pa se je potrebno pred vrhom obrniti in svoje sanje za nedoločen čas pustiti v čakanju. Borite se, tvegajte, spoštujte svoje življenje, ljubite, razdajajte se,…, in nikoli ne pozabite na svoje sanje. Slej ko prej se vam bodo uresničile…tudi meni so se. Zaradi njih sem postal boljši človek, zaradi njih se lahko zopet razdajam z nasmehom na obrazu, zaradi njih slišim smeh mojih bližnjih, zaradi njih je življenje dobilo nov smisel…

 

Pa za konec še nekaj, kar me je naučila moja deklica… Nikoli niso le drugi krivi za vašo bolečo pot… Vi ste tisti, ki lahko napravite korak…

 

Objem