Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

MOJE POSLANSTVO

Še kakšno leto dni nazaj v mojem stanovanju ni bilo prostora za televizijo. Pa ne zaradi tega ker tega dejansko ne bi bilo, temveč zaradi tega ker si ob divjem tempu in aktivnem življenju z otročki, tega enostavno mogli privoščit. Roko na srce, je tudi nismo pogrešali. Danes me je prav televizija, ki je ostala prižgana po tem ko si je Nike zaželelagledati prvi del X-factor, spodbudila k temu, da napišem neke svoje misli. Na sporedu je namreč Zdravnik s srcem, filmček, ki sem ga že gledal pred leti…in ki govori o tem, da so nekateri poslani na ta svet z namenom.

 

Včeraj sem na Formaratonu (8 urni dobrodelni tek) dokončno začel dojemat, da pa morda jaz živim svoje poslanstvo. Ko sem gledal vse tiste nasmejane fante in dekleta, ki so s ponosom nosili NEVER GIVE UP majčke…in vse tiste, ki so nosili zapestnice ( pa čeprav niso bili v naših ekipah :) ), mi je bilo tako zelo prijetno. Še bolj prijetno je bilo na koncu ko smo posedeli v krogu in smo zares dihali kot eden. To je bil zame zares neprecenljiv trenutek.

Pa bi v bistvu moral biti malce žalosten. Zakaj? Zato, ker ni lahko opazovati vse tiste fante in dekleta, ki so te nekoč imeli za športni vzor, sedaj pa bi se moral krepko potrudit, da bi sploh držal stik z najboljšimi. Še zmeraj so moje misli ( moja glava) nepremagljive, neustrašne, brez mej…a moje telo me vsakič znova zjutraj spomni, da se ne da biti 100% očka, partner, vesten delavec, trener, humanitarec,…, zraven pa še odličen športnik. Seveda se tja nekje do devete sestavim in spet začnem sanjarit:) Tudi pred časom sem sanjari…in to tako intenzivno, da sem se prijavil na eno najtežjih tekaških tekem na svetu, tekaške preizkušnje iz Delfija v Olimp v razdalji 255km. Sem bolan in popolnoma nepripravljen nanjo, hkrati pa obogaten z nekim novim zavedanjem, ki mi ga je dal včerajšnji tek in današnje čestitke za rojstni dan.

 

Ja, drugače sem začel dojemati zadeve okoli mojega športa in mojega poslanstva. Sedaj dokončno vem, da sem se pred dvemi leti odločil prav, da sem zaradi NGU postavil šport na stranski tir. Ja, lahko bi rušil vse pred seboj, saj sem imel v sebi noro moč po treniranju, trdem delu, odrekanju, zmagovanju… Nič me ne bi moglo ustavit. Nič.

Ustavila sta me dva razloga, dva najpomembnejša razloga v mojem življenju. Ustavila sta me moja dva zakladka in moj srce, ki me je želelo ponesti na drug nivo. In me je res:)

V teh dveh letih sem namreč za svojo dušo naredil več kot v vsem prejšnjem življenju. V preteklih dveh letih sem spoznal na stotine srčnih ljudi, in iz dneva v dan jih srečujem več. V preteklih dveh letih sem spoznal veliko inspiracijskih zgodb in z njimi povezanih junakov. V preteklih dveh letih sem spoznal tisto, kar mi je danes napisala ena mojih najbolj srčnih oseb, moja Irenca:  “A true HERO is not measured by the size of his strength, but by the strength of his HEART.” V teh dveh letih sem spoznal, da je življenje čudovito, le pogledati ga moramo s pravega zornega kota.

 

Hvala vsem mojim somišljenikom in prijateljem, da ste mi pomagali do tega spoznanja. Hvala vam, da verjamete vame in verjamete v NEVER GIVE UP. Trdno sem prepričan, da je to šele začetek naše zgodbe. Trdno sem prepričan, da nas je veliko, ki smo se pripravljeni boriti za to, da upanje nikoli ne umre. Sam verjamem, da lahko en sam nasmeh na obrazu trpečih, nadomesti vse tiste neskončne ure, ki jih porabljamo in vso tisto energijo, ki jo tako nesebično razdajamo. To je težko delo in mnogim ne uspe. Ostajajo le najmočnejši. Ostajajo le tisti, ki nosijo svojo moč v srcu. In jaz jo nosim, zato se grem borit.

 

Se vidimo na bojišču…:)