Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

MEJA

Medtem ko čakam na odhod na naše sedmo letošnje prizorišče, našega projekta 10 krogov za 10 nasmehov, sem med pospravljanjem stanovanja začel razmišljati o meji, ki jo rišemo starši na določenih področjih. Bolj natančno, sem razmišljal o meji, ki jo rišem sam in ki se dotika na eni strani zgleda, ki ga dajem mojim otrokom s svojo aktivnostjo in same dejanske aktivnosti, ki od mene zahteve ogromno časa in energije. Kje je tista meja, ko lahko z gotovostjo trdiš, da ne škoduješ oziroma celo zanemarjaš družine, hkrati pa veš, da si doprinesel nekaj malega k lepšemu in svetlejšemu jutri?

Sam sem pri športu že dolgo časa nazaj naredil obračun in postavil družino na prvo mesto, kar pomeni, da se s športom v prostem času (izven delovnega časa) le malo ukvarjam, pa še takrat ga poskušam združit z družino…seveda če se le da. Tako gresta lahko starejša dva otročka s kolesi, jaz pa z njima npr tečem, ali pa gremo z vozičkom (poseben voziček za tek) na tek po Rožniku, kar predstavlja tudi zame dovolj močan dražljaj, da smo na koncu vsi zadovoljni. Seveda tukaj ne smem mimo dejstva, da lahko večino treningov opravim v službi, ter tako le majhen del njih opravim za vikend.

Pri humanitarnosti pa se pojavi malce večji problem, saj hočeš nočeš, vsega ne morem storiti v službi. Marsikaj me čaka tudi v popoldanskem času, pozno večernem času ali celo kdaj med vikendi. Vsakemu je jasno, da organizacija tako velikih humanitarnih projektov kot jih imamo mi, zahteva mnogo več kot le deset dni tekanja po Sloveniji. Gre za sestanke, telefonske klice, odgovarjanje na mail ter seveda še ostale zadeve, ki so povezane s tako velikimi projekti. Kje najti tukaj mejo? Kje vedeti kje je dovolj in do kje lahko greš? Kako so našli mejo vsi veliki možje in žene, ki so poskušali spremeniti (in so) svet na bolje? Problem je namreč vtem, da si ljudje postavljamo vedno višje meje in pri humanitarnosti ni prav nič drugače. Tudi tukaj prihajajo na dan nove in nove ideje, kako pomagati,kako spreminjati ljudi, kako širiti sporočila, ki jih širimo. In težko je potegniti črto, še posebej ker gre za življenja ljudi, katera lahko pomagaš spremeniti. Veliko mi odtehtajo to dilemo besede otrok, ki me pred drugimi opisujejo kot vojaka, ki pomaga ljudem. Veliko mi pomeni tudi, da starejša dva otročka, ki sta že sposobna dojemati stisko ljudi, to dojemata na meni ljubi način. Da se kljub temu, da imata vsega na pretek, zavedata, da nekateri pa tega nimajo. Če pogledam iz tega vidika, bom rekel, da mi je uspelo s svojim zgledom na tem področju (ki je zame najpomembnejši) diplomirati z desetko. Ampak… Kaj pa to pomeni za dejansko prisotnost, včasih tudi energijsko in miselno odsotnost…to je vprašanje, ki ga puščam odprtega, morda tudi za vas.

Velikokrat sem že dejal, da sem bil najsrečnejši takrat, ko sem vozil plastične pokrovčke po Sloveniji in pomagal ljudem, brez kakršnihkoli velikih obveznosti. Ali če se izrazim v okviru projekta, ki trenutno poteka…ni lepšega kot to, da pridem z družino na humanitarni projekt, doniram, se naužijem pozitivne energije in odidem domov bogatejši za eno pozitivno izkušnjo, ki jo vsekakor lahko začuti tudi družina. Tukaj dostikrat pomislim tudi na moje dva starša, ki nista nikoli delovala na humanitarnem področju, pa imata oba neizmerno srčno energijo, ki sta jo prenesla tudi name. Moja mama je celo življenje delala z rakavimi bolniki in ure in ure presedela ob njihovih posteljah, ter mnogokrat bila tudi tisti zadnji angel, ki so jih videle te bolne oči. Moj oče pa je človek, ki ga včasih tudi sam težko razumem, saj ima v sebi tudi nekaj neverjetno globokega. Še bolj kot ljudje, se mu smilijo živali, saj si same ne morejo pomagati. Pa ne celoto. Z žalostjo doživlja celo drevesa, ki umirajo in tako celotno naravo doživlja kot tisto, ki utripa s svojim življenjskim bitom. S tem sem hotel povedati, da morda ne potrebujemo »fizičnega« zgleda, temveč se nam to prenaša iz srca na srce!

Kakorkoli, sledil bom svoji poti,katera kljub nekaterim dvomom, verjamem da je prava. Upam na to, da se bom lahko nekoč počasi umaknil vse tistim, ki zdaj tako srčno stopajo po isti poti,in se lahko takrat posvetil globljim stvarem, ki me še čakajo. Veliko je še v moji glavi, kar bi bilo potrebno postoriti in tako vsaj delno zapolniti mesto,ki ga zaseda moje poslanstvo. Tudi sam dozorevam in tudi sam si priznavam določene stvari. Najtežje se je spoprijeti s svojimi dvomi, s svojim egom in istočasno ljubeznijo do drugih. Kot sem zadnjič dejal, tudi hiška, ki jo gradiš nekaj let, zahteva od tebe določeno odrekanje in veliko mero potrpežljivosti.Tako tudi sam dojemam mojo pot in ko bo moja »humanitarna hiška« zgrajena, se bom z družinico in vsemi vami, ki vas trenutno na tak ali drugačen način zanemarjam, srečno vselil in naredil veliko v selitveno zabavo :)

Imejte se radi, naredite kaj lepega za druge in ne pozabite, da ima vsak človek na tem svetu svoje poslanstvo. Izkoristite ga in s tem pokažite svojim otrokom pravo pot.

Matej