Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

KO POLZIJO SOLZE

Danes zjutraj me je na mailu pričakalo pismo, ki mi ga je posredovala naša srčna aktivistka Ksenija. Pismo, katero je bilo namenjeno njej, ona pa ga je posredovala naprej meni, saj mi je želela podariti nekaj edinstvenega.

In res mi je. To je eno najbolj ganljivih pisem, ki sem jih kdajkoli prebral! Solze so se prikradle kar same od sebe…in nikakor se niso hotele posušiti. Tudi ko sem čez dan govoril o tem ganljivem pismu, sem moral vsakič znova napeti vse moči, da se ni ponovila jutranja zgodba.

Da boste lažje spremljali spodnje pismo, vam podajam le nekaj zadev. Piše samska mamica, ki se je znašla v hudi hudi stiski. Naša Ksenija je zvedla za njo in ji je nesebično priskočila na pomoč. Dostavili smo ji hladilnik in nekaj oblačil za njo in njeno hčerkico. Prav tako smo denar, ki je bil namenjen za Formaraton, prenakazali njej…in jo na ta način presenetili in osrečili.

Dejanje mamice, in še posebno njene hčere, je nekaj kar pretresa srca in jih polni z optimizmom in srečo.

Gre za eno mnogih žalostnih zgodb, le da je ta zgodba nekaj izjemnega, saj potrjujejo dejstvo, da tisti, ki že sam nima dovolj, brez pomislekov deli svoj košček sreče z drugimi. In to so diamanti v današnjem krutem svetu.

Seveda so imena izmišljena zaradi zaščite identitete.

Berite in naj vam ne bo nerodno loviti solze.

 

 

Draga Ksenija,

 

opravičujem se ti za takole neažurno javljanje, ampak resnično mi zmanjkuje časa za najosnovnejše stvari, ki naj bi jih naredila (preusmeritev pošiljke, sprememba naslova bivališča, skrb za prehrano ipd.). Konec dneva sem tako utrujena, da včasih tudi pod tuš ne zmorem, ampak samo padem v posteljo. No, včeraj sem vseeno zbrala nekaj moči in vaši Mateji napisala zahvalo.

 

Za tebe pa…za vaš Never give up…Veš, da sem precej nezaupljiva do ljudi in nič zares ne verjamem, dokler se ne zgodi. Žal sem bila že tolikokrat razočarana, da mi je včasih nemogoče verjeti, da nekdo pa res naredi tisto, kar je rekel. In ti me nikakor nisi razočarala. Denar, ki ste nama ga nakazali, je takšno darilo, da ti ne morem povedati. Resnično se zahvaljujem tebi in tvoji ekipi, ki nama je namenila takšno pomoč. Radostna in vesela sem, da sem te spoznala. Pa čeprav v ‘čudnih’ okoliščinah. Ta denar nama bo s Tajo marsikaj olajšal in dejansko je ‘padel z neba’. Moram ti priznati, da včasih zelo zelo slabo skrbim zase. Tega denarja sem res zelo vesela, pa vendar ga bom nek del namenila tudi moji prijateljici Poloni, o kateri sem ti nekaj malega že napisala. V petek ima rojstni dan in revica sploh noče nič praznovati, ker nima niti toliko denarja, da kupi nekaj hrane in koga pogosti. Zato sem rekla, da od te vaše pomoči nekaj dam tudi njej. Da si privošči vsaj malo za svoj rojstni dan. Tudi me s hčerko nimava dovolj, ampak veliko bolje se počutim, če lahko komu pomagam, kot da sama prejemam pomoč. Saj tako najbrž večina ljudi deluje… Saj ne rečem, rabim. In hči rabi. Pa vendar, če si ne pomagamo med sabo in grebemo vsak k sebi, ne bo nikoli bolje. Svet je že tako nepravičen in za malega človeka ni poskrbljeno. IN če mi ne stopimo skupaj, potem drvimo v propad.

 

 

Za barbi hiško je bila pa zgodbica takale..S Tino sva v ponedeljek prišli iz šole, ko sem ji nastavila to darilo. Mislim, da ji je zmanjkalo sape :-) Tako je hitela sestavljat in odpirat vsa vrata hiške, da sem mislila, da bo kaj polomila. Zahvaljevala se mi je in me objemala, skakala, da je to najboljše darilo in sploh je bila čisto evforična. Potem je hitela k tej Poloni, ki s hčerko Laro živi v istem hodniku, kot me. Da vidijo, kaj je dobila. Lara je stara 4 leta in resnično nima ničesar, kar ima večina njenih vrstnikov. Mamica ji ne more privoščiti, očeta nima, zato ima tisto, kar dobi ali se igra kje drugje. In ko je ta mala čudovita Lara zagledala to barbi hiško, je enako kot Tina začela kričati in skakati, da kako je dobra, in lepa, da bi jo ona tudi imela in da ve, da je pač ne more imeti. Moja Tina je to vse skrbno opazovala in spremljala razpoloženje male Lare. V nekem trenutku napetosti me je hči pogledala, povesila pogled in postala žalostna. Hkrati pa sem videla, da nekaj zelo razmišlja. Takoj je dvignila glavo, objela Laro in ji rekla, da ji podari to hiško. Me z Polono sva stali, s solzami v očeh in opazovali ti čudoviti deklici, kako se imata radi. Ko sem videla, s kakšnim veseljem je Tina njen dar podarila naprej, sem vedela, da je naredila prav. Veselje, ki je potem trajalo do poznih večernih ur, seveda ob hiški, nas je vse prevzelo. Tako je torej Tinina hiška zelo kmalu postala last Lare. In Tini kljub želji, da bi imela barbi hiško, niti za trenutek ni bilo žal, da jo je podarila Lari. In jaz sem bila še bolj vesela, kot prej. Taka je bila usoda te hiške :-)

 

 

Da ne dolgovezim…Kar zadeva mojih zaostalih položnic. Oh, jih je kar nekaj. Tinin pevski zbor, pa ples, šola, zdravstveno zavarovanje, mobitel. Preveč. Da vse to poravnam, potrebujem dobrih 200€. Ampak ne bom vseh zdaj plačala. Neke se mi vlečejo že za mesece nazaj, zato bom s tem denarjem, ki ste ga nakazali, plačala tiste najbolj kritične položnice, ki najbolj zaostajajo. Vsaj malo si bom zmanjšala dolgove. Nekaj od tega denarja bom porabila še za sproti, za hrano, bencin, ostalo pač naj malo počaka. Tako je. Več kot toliko ne zmorem. Zelo sem ti hvaležna za podarjeni denar, saj bom res plačala vsaj nekaj za nazaj. Me precej obremenjujejo dolgovi… Pa vem, da nisem edina. Zato nočem jamrati, ker vem, da je enim še veliko težje. Hvaležna sem za vsako dobronamerno dejanje, ki se nama zgodi. Sicer pa se nimam pravice pritoževati ali kogarkoli obsojati. Za svoje in hčerkino življenje moram odgovarjati sama in ravno tako poskrbeti, da se bova preživeli. To je moja dolžnost, moje poslanstvo. Z ljubeznijo sem sprejela vlogo mame in naredila bom vse, da ohranim dostojanstvo in poskrbim za hči.

 

Hvala še enkrat, draga Ksenija, da si tukaj. Hvala, ker se trudiš. Hvala, ker nameniš svoj prosti čas za naju. Hvala, ker ti ni vseeno. Vem, da se trudiš in vem, da delaš to s srcem. Drugače tega ne bi mogla početi. Kot sem ti zadnjič po srečanju na kratko napisala, kaj sem ‘videla’ v tebi, je živa resnica. Enkratna in čudovita si! IN še enkrat, vesela sem, da sem te spoznala…Vse z namenom. To verjamem.

 

Sedaj pa hitim likat, ko Tina spi. Kako bom razstavila likalno desko v tem malo prostoru, pa še ne vem. Sploh sedaj, ko je postelja raztegnjena :-) Še marsikaj se moram v življenju naučiti. Na primer, kako funkcionirati v tako male prostoru in praktično delati vse, kar nekdo počne v večjem stanovanju, hiši. Mislim, da je to dobra popotnica za življenje. Ljudje se lahko prehitro navadimo na dobro in več, ko pa se zadeve poslabšajo, pa je vsakemu težko. Ampak s tem je tudi treba znati živeti.

 

 

Vse lepo ti želim.

 

topel objem