Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

V ISKANJU POTI

Dokler so spomini še vsaj malo sveži, sem se odločil, da napišem nekaj razmišljanj v povezavi s to dirko oziroma potovanjem.

 

Najprej pa seveda iz srca hvala za vso navijanje in bodrenje, ter seveda za vse pozitivne misli. Prav vsaka je našla svoje mesto.

 

Moje početje je za mnoge nerazumljivo. Moja dejanja lahko morda razume le nekdo, ki je nekoč bil tam kjer jaz, ki živi podobno življenje in ki morda goji podobne sanje. Pa ne govorim sedaj o razdalji 145km ki sem jih pretekel, saj to zmore kar nekaj ljudi. Ne, govorim o tem kako težka je situacija ko bi rad živel neke sanje, ko si na nek način obremenjen s preteklostjo, hkrati pa se dobro zavedaš sedanjosti. In ta dirka je bil posledica tega mojega iskanja svoje (športne) poti. In ta odstop je bil (tudi) posledica mojega »no mens land« (športnega) stanja.

Rabil sem izziv, ki bi me za trenutek popeljal ven iz tega začaranega kroga. Na splošno sem človek, ki potrebuje izzive. Sem človek, ki se najbrž ne bo nikoli ustavil. Legionarji bi rekli: »Marche ou creve« – »Hodi ali umri«. In prav zaradi teh izzivov, sem se pred tremi tedni usedel za računalnik in začel iskati primerno motivacijsko injekcijo. Imel sem na izbiro ultra kolesarsko dirko okoli Slovenije – DOS (ki sem jo že prepeljal) ali nekaj povsem drugega. Odločil sem se za 255km zgodovinsko dirko iz Delfija v Olympio.

Ker sem človek hitrih potez (kar me je že velikokrat teplo), sem se takoj prijavil in šele nato seveda začel razmišljati v kaj se sploh spuščam. Po kratki samoanalizi mojega stanja pripravljenosti, sem prišel do zaključka, da rabim nekoga, ki je dovolj nor, da bi se spustil v nekaj tako norega…hkrati pa nekoga, ki ga čutim. Seveda mi je bil prva misel nori Gorenjec, ki se nikoli ne ustraši ničesar. Ko sem ga poklical, mi je rekel, da mora o zadevi premisliti. Mislim, da mi je vrnil klic že v eni uri in mi dejal: »Pa pejva«.Tako sva se v sredo dopoldne usedla v avto in se odpeljala 1700km daleč med grške vasi, kjer je bil v petek zvečer začetek najinega potovanja.

 

Kakor najbrž že veste, se je moje potovanje po 145km in cca 3500 višinskimi metri končalo, Primoževo pa se je nadaljevalo vse do cilja te nore dirke.

Ne bom vam govoril o sami dirki, saj je zame končana…in dokler je ne bom končal,bo zame obstajala le kot opozorilo na to, da me je premagala. Vem, da se sliši čudno, a tako pač je. Športniki, ki hodimo po isti brvi, že vemo zakaj je tako.

Več o sami dirki in njeni težavnosti vam bo povedal Primož, ki jo je doživel od starta do cilja. Lahko vam povem le to, da je to dogodivščina in ne dirka, saj tukaj tek izgubi svoj prvotni smisel.

 

Kljub temu pa mi je dirka pustila nekaj osebnih pečatov. Spoznal sem kako močno lahko vplivamo na svoje telo z močjo svojih misli…in kako obvladljiva je bolečina. Ko sem odšel na dirko, sem imel povprečje tedenskega teka okoli 50km, imel sem vneta stopalna loka in bolečine v kolenih, ki so bile posledica prej omenjene poškodbe. Z močjo misli in višanjem praga bolečine mi je uspelo velik del bolečine, ki se je pojavljala, odriniti stran od sebe. Seveda to ne pomeni, da ni bila prisotna. Seveda je bila. Bila je na trenutke zelo neprijetna. Imel sem žulje, vneta stopala, vneta rebra (nahrtbnik), do krvi zdrsano kožo v podpazduhi, vnete mišice,… A vse to sem rešil s tem, da sem bolečino poskušal ignorirati…in vsakič znova je popustila (najbrž je to tisti pregovor: »Pametnejši odneha«).

Spoznal sem, da v meni še tli športno upanje in da še nisem za staro šaro. Če danes pogledam izkušene fante, ki so odstopili pred mano in danes lepo vidno šepajo, jaz pa že lepo tekam po stopnicah…sem s tem izredno zadovoljen. Presenetil sem samega sebe, saj globoko v sebi nisem verjel, da lahko naredim tako veliko. In prav tu je glavni razlog, da nisem prišel do konca. Te dirke si nisem želel zaradi dirke same, temveč zaradi drugih razlogov. To pa mi ona ni mogla odpustiti…in zato mi je nastavila pasti v katere sem se ujel. Dognal sem, da če želiš končati tako preizkušnjo, jo moraš čutiti, si jo želeti in po njej hrepeneti. Ničesar od tega pa jaz nisem imel. Bila mi je beg iz neke povsem druge situacije…kar pa je premajhen razlog, da jo preživiš.

Že v sredo sem spoznal kako težje in težje se mi je ločiti od mojih dveh otročk. V torek sem se po dežurstvu odpeljal še na morje, saj sem pred odhodom želel še enkrat videti Nike. Naredila sva čudovit enourni sprehod. Držeč se za roke sva se pogovarjala eno uro in uživala v tisti posebni energiji. V tistem trenutku, če ne bi bil v igri tudi Primož, bi bil sposoben zavreči vso startnino in ostati doma. In prav onadva sta na nek način »kriva«, da sem odstopil, saj si ne morem privoščiti, da bi se mi karkoli zgodilo. In v tej igri, ki jo igramo mi, se lahko hitro kaj zgodi. Problem je, ker je naša glava močnejša od signalov, ki jih pošilja naše telo. Naše telo nas kaj hitro začne opozarjati na to, da bi bil čas, da se ustavimo ali malce prilagodimo…a naša glava nas potiska vedno dlje in dlje. Prav pred dirko mi je Primož pripovedoval o našem odličnem ultramaratoncu Bogdanu Robniku, ki je lansko leto naskakoval Špartatlon, končal pa v bolnici, kjer je preživel tri tedne. In linija življenja in smrti po kateri je hodil, je bila zelo tanka. Morda je bila tudi ta zgodbica pika na i temu, da sem rekel: »Ne grem naprej. Ne upam.«

In na koncu sem spoznal, da taka zadeva ne olajša nekih drugih življenjskih odločitev. Kot sem že dejal, sem na tekmo prišel iskat tudi samega sebe. A na žalost med gorovji Grčije nisem našel tistega kar sem iskal. Našel sem mnogo, a ne tisto kar sem iskal. Tako da, ostaja še zmeraj tisto kar mi pravi meni draga prijateljica: »Fak Marki, ti si taka zmeda«.

 

Ne morem pa mimo tega zapisa, ne da bi omenil mojega dragega prijatelja Primoža, ki mi je znova dokazal kako stražno poseben je. Pa ne zaradi tega ker je dirko končal, temveč zaradi tega kakšen človek je. Trpeti v njegovi družbi je bilo pravi užitek. Če ga pogledam s srčne strani, moram na glas priznati, da jih poznam zelo malo takih, ki se mu lahko približajo. Pravijo, da so si nekateri ljudje »match«…in jaz lahko z gotovostjo trdim, da je ta dečko moj prijateljski match. Če pa ga pogledam s športne plati, pa lahko z gotovostjo trdim, da mu na takemu tipu dirke (ni za klasične tekače) pri nas ni nihče kos. Nekoč so mi na tekmi svetovnega pokala nadeli ime Animal, danes pa ta vzdevek pripada njemu!!!

 

Hvala še enkrat vsakemu posebej za vse lepe misli in sporočila. Verjamem v to, da še nisem rekel zadnje besede in da se bo kakšna norost spet ponovila.

 

Imejte se lepo in ne pozabite narediti kakšnega lepega dejanja za tiste, ki si sami ne morejo pomagati.

 

Matej