Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

DR. PHIL

Napisat zapisek in v njem razkriti nekatere »skrivnosti« ni kar tako, še posebno, če ti glava ne deluje s polno močjo. Če bi se izrazil računalniško, imam trenutno zelo zapacan procesor :) Sedaj je drugi dan po tekmovanju in lokalne telesne bolečine se počasi umikajo tistim splošnim…tistim, ko ti ni jasno kdo ti je ukradel motor ferrarija in ga nadomestil z motorjem stare bolhce. Ampak, pri vsem tem pa je najpomembnejše tisto, kar se dogaja v moji duši.

Vem, da je marsikdo pričakoval, da bom govoril o sami dirki, a mislim, da ta ni tako pomembna kot je pomembno sporočilo, ki sem ga nosil s seboj…in ga bom vedno nosil. Vsak trpljenje na svojih športnih in življenjskih dirkah gleda po svoje in vsak ga doživlja drugače. Zato vas bom pustil, da ga sami odkrijete in doživite, če si seveda to želite. Če si zaželite zato, ker mnogi ne delijo mnenja z menoj, da je trpljenje znak napredka…in da moramo vsake toliko časa iti pogledati na tiste naše meje :) Tako da to, kar je napisano v spodnjih vrsticah, je zgolj moj pogled na to, kako naj bi se spopadali z življenjem in vsem tem kar nam prinaša.

Trenutno prebiram biografijo Gandhija, ki temelji na dveh izrednih stvareh, na popolnem samoobvladovanju (brahmačarja) in zatekanju k nenasilju (satjagraha). Vsekakor je popolnoma jasno, da vzhodnjaške miselnosti in vseh njenih tehnik ne moremo prenesti na zahod, a marsikaj od tega lahko posvojimo in se s tem poistovetimo. Samoobvladovanje je neke vrste trpljenje, ki prinaša napredek. Tukaj sem tudi sam mnenja, da brez nekega trpljenja (odrekanja, padca,…) ni pravega napredka. Ne moreš biti olimpijski prvak, če ne treniraš trdo dolga leta in se odrečeš marsičemu. Ne moreš biti uspešen znanstvenik, če ne preživiš toliko in toliko ur zaprt v laboratoriju. Ne moreš biti dober partner in starš, če se ne posvečaš temu z vsem srcem in se pri tem odrečeš marsikateri ostali ugodnosti. Ne moreš iz sočutja pomagati nekomu, če ob tem ne začutiš njegove bolečine, ki ti zareže srce. Tisti, ki je prebral to izvrstno knjigo ve, da je Gandhi počel še marsikaj tako ekstremnega, da sam ne bi niti za trenutek pomislil na to. Med drugim se je zaobljubil tudi vzdržnosti (od spolnosti), samo za to, da bi se lahko čim bolj približal samoobvladovanju. No, tukaj se pustim jaz rajši obesti za 21 dni (to je zaporedno obdobje dni ko se človek navadi na novo stvar), kot pa se poskusit samoobvladovati :).Za zunanjega opazovalca, ki spremlja to kar počnemo mi (trenutno govorim o ekstremnih športnikih), je vse skupaj popolni nesmisel. Ne razumejo našega početja. Ne razumejo kaj je tako veličastnega na tem, da je nekdo pripravljen nehumano trpeti za nekaj, za kar mora na koncu še plačati. Vsi vidijo le izmučeno telo ,ki se komaj premika in ki je pripravljeno le še na milostni strel. A mi, pripadniki te kaste, vidimo ob isti sliki nekoga, kateremu duša se smeji na ves glas…in ki skače do vrhov dreves zato, ker je ponovno položil pomemben košček v mozaik svojega življenja. V bistvu gre za preprosto povezavo, kjer telo trpi, se duša smeji :) Seveda tukaj govorim o trpljenju, ki si ga izberemo sami. O trpljenju, ki nas doleti nehote…in ki mnogokrat vztraja in vztraja, danes ne bi govoril. A zgolj v toliko, vsakdo je nosilec svoje usode! In tudi tukaj je veliko odvisno od nas. Lahko se ob udarcu sesedemo, se zvijemo v klopčič, sprejemamo udarce in v takem stanju vztrajamo. Lahko pa se dvignemo znova in znova in dokažemo, da nas noben še tako močan udarec, ne more pripraviti do tega, da zopet ne vstanemo. Ampak, o tem kdaj drugič…

Druga zadeva, po kateri pa je bil Gandhi najbolj znan, je njegovo zatekanje k nenasilju. K temu bi lahko dodali tudi sočutje, če prav sta to dve različni stvari. A obe zadevi težita k eni in isti stvari; k boljšemu jutri, za katerega pa uspešno in srčno borimo tudi mi. Malce sem tudi pod vtisom zadnjega obdobja, saj sem se zelo veliko srečaval z zgodbami »velikih«ljudi. Ljudi, ki so na tak ali drugačen način spreminjali svet na bolje. Vsem tem je bilo skupno to, da so v sebi gojili neverjeten občutek sočutja in da so le tega delili z drugimi, ter tako širili svoj srčni vpliv med ostalimi. Sam sem namreč trdno prepričan, da se vse na tem svetu začne in konča s SOČUTJEM! To je zame tista nad vrednota, ki bi jo moral posedovati prav vsak, ne glede na to iz kje prihaja, kakšna je njegova zgodba, kam ga vodi pot življenja,… Sočutje je ljubezen do vseh živih bitij…in to na vseh nivojih. Gre za brezmejno pomoč, odpuščanje, iskanje le dobrih strani v človeku, vero v dobroto in srčnost ljudi,… Je nekaj, brez katerega se ne da živeti. Je kot prvi nasmešek tvojega otročka. Je kot čebelica, ki oprašuje cvetove. Je kot rožica, ki odišavlja prostor. Je kot voda, ki jo pijemo. In je kot sonce, ki greje in riše nasmeh. Zame je vse na tem svetu!!! In zato  jaz delam stvari, ki jih delam. In zato jaz delam stvari z nasmeškom, pa čeprav bi imel marsikdaj razlog za solzo in visenje na drevesu (mišljeno v smislu. »v jok, pa na drevo« :)).  Veliko udarcev sem že prejel, pa nobenega namenoma vrnil. Vse, ki so mi kdaj prekrižali pot, sem ohranil v lepem spominu…pa čeprav so bili vmes tudi grenki trenutki. Zmeraj se moramo zavedati, da vsak človek, ki ga smo ga srečali na svoji poti, je tja prišel z namenom. In vsaka situacija na katero smo na poti naleteli, je s seboj nosila sporočilo. Od nas je odvisno, kako bomo vse to sprejeli in kako bo to vplivalo na nas. Jaz sem od vsakogar odnesel le tisto kar mi je lepega dal…in od vsake situacije postal še bolj in bolj močan (kar ne pomeni tudi pametnejši, saj sem pri mnogih rečeh prekašal celo osla, ki gre le dvakrat na led :)).Zadeva je tako preprosta, kot je preprost primer s kozarcem, v katerem je vode do polovice. Pesimist bo rekel, da je kozarec na pol prazen…optimist pa da je na pol poln. In tukaj se ljudje razlikujemo!!!

Da ne bom preveč bluzil, bi vam samo rad povedal, da sem se za ta zapisek odločil za to, ker ste mi v zadnjem času (in tudi nasploh) poklonili toliko lepih besed. Jaz pa bi se vam rad zahvalil tako, da vam povem, da nisem prav nič poseben, prav nič drugačen od vas. V vsakem od vas se skriva Gandhi, Buda, Mati Tereza,…in tudi Rocky, Forrest Gump»in dvojni ironmanc« :) Vsak od vas ima to v sebi, le želeti si morate dovolj močno, da to poiščete. Tudi jaz se nisem rodil s plavalno kožico in quadricepsom Miguela Induraina. Prav tako nisem pri enem letu starosti poklanjal svojih dudk jokajočim otročkom. Enostavno je prišel čas ko sem lahko to kar sem imel v sebi razkril v popolnosti…najprej sebi, nato tudi vsem vam. Sedaj vem, da je to moje poslanstvo…in da bom to delal dokler bom lahko. Konec koncev, pa kdo bi bil tako neumen, da bi nehal delati nekaj, kar ga nadvse osrečuje! Kdo bi nehal delati nekaj kar ti napolni srce in dušo z neko nadzemeljsko srečo. Kdo bi nehal pomagati, ko je enkrat občutil kako lepo je pomagati.

Pa še nekaj, tudi jaz sem dr. Phil. Za tiste, ki ne veste, je to tisti znameniti terapevt, ki je »zdravil« na milijone Američanov pri Oprah… v realen življenju pa je bil tudi sam zrel za obisk terapevta :) Ja, tudi jaz imam probleme kot jih imate vi. Tudi v mojem morju so številne čeri, na katere sem že marsikdaj nasedel in zaradi katerih sem se marsikdaj znašel v vodi.  A vedno znova se povzpnem na krov, popravim ladjo in jo poskušam peljati varno naprej. Vse do naslednje čeri, ko zopet letim preko krova :)… A to ni nič drugega kot življenje, ki nam na ta način sporoča, da smo živi…in da naj se tega še kako zavedamo.

Dragi moji, imejte se radi. Odpuščajte. Ne pustite si, da v vas raste sovraštvo, nestrpnost, jeza,… Vse kar je negativnega vrzite ven iz sebe in za vsak slučaj še stopite gor. Na življenje glejte kot na dar. Ne pričakujte veliko, pa boste dobili več. Najdragocenejše stvari se skrivajo v najpreprostejših stvareh. Najpomembnejše stvari v življenju ne stanejo nič. In predvsem, gojite sočutje, ki je hrana prihodnosti, edina hrana, ki je nikoli ne more zmanjkati. Poskusite vsak dan narediti kaj lepega za drugega .Poklonite nekomu nasmeh, drobno rožico iz travnika, objem, sporočilo, da ga imate radi,… Od časa do časa pa, če je le v vaši moči, pa podarite tudi kakšen euro tistim ,ki to življenjsko potrebujejo. Na koncu koncev, štejejo v življenju le trenutki, ko smo naredili kaj dobrega za druge.

Pa še nasvet iz knjige Menih, ki je prodal ferrarija: »Živite tako, kot bi bil jutri vaš zadnji dan!«

Rad vas imam:)

Matej