Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

BLOGIRANJE ZA WINGS FOR LIFE 2014

Če bo kateremu dolgčas in je preskočil moje blogiranje za Wing for life, je tukaj zbranih vseh 6 prispevkov. Imejte se radi…in cenite življenje, ki ga imate

CILJ

Danes pričenjamo sklop razmišljanj o teku, športu in njegovi vpletenosti v življenje in smislu vsega na tem našem čudovitem svetu. Tek, šport in življenje so namreč vse prej kot seštevek posameznih trenutkov, saj je to več dimenzionalno prepletanje, ki nima meja. Je tisto področje, ki bi, če bi se ga dalo preslikati na papir ali pokazati na ekranu, odgovorilo na vprašanja kako nekdo lahko, drugi pa ne more. Odgovorilo bi na vprašanja zakaj so sposobni navadni ljudje nenavadnih reči. Na primer, zakaj je bil Aleš Potrč sposoben preživeti deset dni na stacionarnem kolesu in postaviti Guinessov rekord, zakaj Boris Ivanovič – Zajc že nekaj let vstaja ob 3:33 zjutraj in od 4:00 do 6:00 opravi z traso okoli Ljubljane, zakaj je Mirko Lebar brez nog zmogel vzpon na najvišji evropski vrh Mont Blanc, zakaj se slepa deklica Sabina (deklica je sinonim za vse pripadnice nežnejšega spola) pripravlja na svoj prvi maraton, pa čeprav pred časom ni bila sposobna preteči 300 metrov,… Ker pa se tega ne da, mora to skrivnost odkriti vsak pri sebi. Da pa bi bilo to raziskovanje pestro, zanimivo in vsekakor vredno, pa se skriva nekje daleč na poti k našemu cilju…

Torej,če želimo priti do našega zaklada, do našega spoznanja, moramo na nek način začeti s koncem, moramo začeti s postavitvijo cilja. Kaj za nas pomeni cilj in kako si ga predstavljamo, niti ni tako pomembno. Če zadevo pogledamo iz tistega srčnega zornega kota, ki je vedno sanjaški in pravljični, jih bo večina na premiernem teku Wings for life nastopila zaradi lastnega humanitarnega prispevka, ki se bo kazal z donacijo v obliki startnine in hkrati prisotnosti na teku, s tem pa osveščanju perečega problema. Kar nekaj posameznikov bo ta tek izkoristilo kot igro konjskih moči z človeškimi, koliko dolgo lahko bežijo pred naraščajočo hitrostjo sledilnega avtomobila oziroma kot dokazovanje samemu sebi koliko so v danem trenutku sposobni doseči. Vsekakor pa bodo na startu tudi taki, ki jim je pomembnejše zmagati in preteči 60 kilometrov, kot biti drugi in v enakem času preteči 80 kilometrov.

Ne glede na to, kateri cilj nas je spodbudil k udeležbi na tem izjemnem teku, je pomembno le to, da bomo tam. Pomembno je le to, da smo si postavili CILJ. In ne glede na skrivne ali manj skrivne cilje, ki si jih bo postavil vsak posameznik,bomo s prej omenjene pravljične in sanjaške perspektive, v tistem trenutku tam vsi z istim skupnim ciljem. S ciljem POMAGATI K SANJAM tistim, ki še donedavnega tega niso upali.

Naslednjič pa o tisti drugi komponenti cilja, ki je kriva za to, da se rušijo in premikajo meje mogočega…

Do takrat pa, uživajte življenje in ne pozabite narediti kaj lepega za sočloveka.Saj veste kako pravijo: »na koncu življenja šteje le tisto kar smo dobrega naredili za druge«.

Matej

POT

V prejšnjem prispevku sem pisal o tem, da si je potrebno za prvi korak na neki poti, najprej postaviti cilj. Gre za vsesplošne cilje, ki si jih postavljamo vsakodnevno in ki so razlog, da sploh nekam pridemo.

Danes bi rad načel tisto skrivnostno silo cilja, ki je kriva za to, da je nekdo sposoben iti preko nekih razumnih (to je seveda zelo širok pojem) psihofizičnih meja…,seveda gledano z zornega kota povprečnega, na tej čudoviti zemljici živečega,človečka. Ter seveda o poti, ki sledi temu cilju. Sila, hrepenenje, želja,…, po cilju so tiste, ki opravičijo vso tisto trnje, ki se včasih skriva na naši poti do osvojitve zastavljenega cilja. Seveda je treba tukaj vedeti, da ne govorim o cilju, ki se ga doseže »zjutraj pred zajtrkom«, temveč o cilju, ki je zelo težko dosegljiv. Govorim o cilju, ki ga nismo še nikoli dosegli ali cilju,katerega želimo po dooooolgem času zopet doseči. V vsakem primeru mora biti pot dolga in večinoma strma, trnova, velikokrat na prvi pogled neprehodna, z veliko zasilnih izhodov, ki nas preizkušajo… Morda se na prvi pogled bere kot mazohistična pravljica, a v resnici ni tako, saj tisti, ki smo vsaj enkrat prehodili tako pot vemo, kaj nas čaka na koncu. Vemo, da nas na vrhu strme insurove gore čaka nekaj najlepšega. Čaka nas čudovit pogled na življenje in nato kaj pravzaprav je vredno v življenju. Biti ujetnik lastnega toka življenja,kjer nimaš moči, da bi spreminjal smer plavanja, je nekaj najslabšega. Morda sezaradi tega toliko večkrat zadaneš ob skalo, a si še vedno ti gospodar svojepoti in bolečine, ki ob tem nastanejo so na koncu le še sladek spomin, kidajejo cilju dodano vrednost.

Velikokrat me ljudje čudno gledajo, ko jim pravim, da se vrednost cilja povečuje s težavnostjo poti. Težja kot je pot, več kot je na njej ovir, večkrat ko pademo,močnejši in bogatejši stopimo skozi ciljno črto. Ko sem začel trenirati triatlon decembra 2006, mi je takratni trener Igor Kogoj povedal za dirko imenovano Dvojni ironman. Dejal je, da bi se spopadli z njo v štafetni verzij,kjer bi Igor plaval, Jure (Robič) kolesaril, jaz pa na koncu odtekel dvojni maraton. Zadeva mi je bila seveda izredno zanimiva, a hkrati je pri meni prebudila nekaj divjega. Po tednu dni sem Igorju skrušen priznal, da se želim sto preizkušnjo spopasti sam. Z zmajevanjem z glavo, a razumevanjem moje želje,me je podprl in mi napisal program, ki bi me v le 5 mesecih treninga (od začetka ukvarjanja s triatlonom) pripravil na 7,6km plavanja, 360km kolesarjenja in 84,4km teka. Treningi in tempo so bili ubijalski, še posebej,če upoštevam dejstvo, da sem hodil v službo, imel doma nekaj let staro punčko in sinčka, ki je komaj odprl oči ter da sem med vikendi le malo treniral, saj sem se posvečal družini. A moja odločnost je bila neomajna in nič je ni moglo ogroziti. Še danes se spomnim ko sem imel na sporedu 4 urni tek. Ker ga nisem mogel narediti prej, sem ga pričel šele od desetih zvečer, ko je zaspala tudi hči. Odpravil sem se ven v mrzlo in sneženo noč in do dveh zjutraj pretekel pot izpod Šmarne gore do centra in nazaj, zadevo še enkrat ponovil, ter se še tretjič podal na isto pot do obvoznice in nazaj. Skupaj sem torej v tej noči naredil 50km. Občutek med tekom se je seveda spreminjal, od tistega »zakaj je meni tega treba«, pa do tistega »I am the champion«, a je bilo vse skupaj poplačano v tistem trenutku, ko se je v zadnjih sto metrih tekaški korak spremenil v hojo in me je preplavil božanski občutek, ki je poznan le tistim, ki hodijo podobno pot. To nima nikakršne veze z občutki da sem danes tekel hitreje kot prejšnjič ali da sem sedaj boljši, saj treniram takrat ko sotekmovalci spijo. Ne, gre za občutek ko veš, da si zopet premaknil svoje meje in tako razširil svoje kraljestvo, s tem pa zopet premagal oviro, ki ti je bila še pred kratkim nepremagljiva.

Takih trnovih poti je seveda ogromno, pa naj si bo to v športu ali življenju na splošno. Pa ne gre zgolj za vrhunske športne dosežke in težko predstavljive preizkušnje. Tudi 5 kilometrski tek ali hoja je lahko za nekoga na začetku nekaj, kar si le s težavo predstavlja, da je zanj izvedljivo. Prav vsak lahko v vsakem trenutku v življenju najde zase nek cilj, ki mu bo v izziv in ki mu bo šel naproti, le če si bo to dovolj močno želel. Vsekakor nas vsaka taka premagana pot naredi močnejše in hkrati bolj dojemajoče za to kaj življenje sploh je. Po mojem videnju je prav v tem čar življenja, da nikoli ne veš kaj te čaka in kako zanimiva ter včasih naporna, zna bit njegova pot. Je kot neke vrste trail run, kjer ti nista znana niti konfiguracija terena, niti njegova dolžina. Vse kar veš je le to, da moraš v njemu uživati, da moraš iti preko njega z nasmehom, pa čeprav je mnogokrat težko in čeprav se mnogokrat znajdeš na tleh. A prav to, da se pobereš in greš naprej, še bolj odločen, da prideš do svojega cilja, je tisto kar nas dela drugačne in deli ljudi na tiste, ki se življenja bojijo in tiste, ki se ga veselijo.

V naslednjem prispevku pa malo več o občutkih, ko pretrgamo svoje ciljne trakove…

Do takrat pa maksimalno uživajte v prazničnem decembru ter seveda ne pozabite kdaj pa kdaj kupiti Kralja ulice, podariti kovanček premraženim glasbenikom, s toplim čajem presenetiti tavajočega ali zgolj podariti nasmeh ali objem.

Matej

Danes ponoči sem se vrnil iz izredno zahtevnega tekmovanja vojaških patruljnih vodov, kjer sem skupaj s še petnajstimi preostalimi dobro pripravljenimi pripadniki Slovenske vojske poskušal priboriti zmago, ki nam je lansko leto le za las ušla. Gre za tekmovanje, ki je sestavljeno iz premagovanja velikih razdalj in višin na turnih smučkah, hkrati pa so notri podane vojaške veščine kot so streljanje,met bombe, vleka ranjenca in tudi iskanje ponesrečenca, ki ga je zasul plaz.

Morda se vam zdi čudno zakaj sem pričel ta moj blog na tak način, a kot boste videli v nadaljevanju, se v njem skriva ena najpomembnejših skrivnosti, če ne celo najpomembnejša. Zaradi njena mreč rastemo…zaradi nje namreč živimo.

Priprave na to tekmo so se začele že kar nekaj časa nazaj in so se pri meni prekinile tri teden nazaj zaradi rojstva mojega tretjega zakladka, moje druge punčke. Seveda je bila zgoraj omenjena tekma takrat v drugem planu in po pravici povedano, se nekako nisem videl na poti v Italijo, saj mi je bila že misel na to, da ne bom videl Inge šest dni, dovolj velika. A po pogovoru doma in predvsem veliki želji s strani moje ekipe, ki me je nujno potrebovala, sem se odločil da grem in tako poskušam narediti vse, da končno zlomimo odpor neuničljive mladostne sile, ki jo premore nemški gorski specialni vod. Tja sem odšel kot dobro pripravljen športnik, ki v ekipi zmeraj naredi levji  delež, kar seje prej pokazalo v tem, da sem kljub temu, da sem nosil dodatno težo, ponavadi opravil še vse ostale dodatne naloge – vlečenje akija, pomoč sotekmovalcem,…Da pa zmeraj zadeva ni taka kot jo planiramo oziroma si jo želimo, pa se je pokazalo že prvi dan, ko sem na strelišču zadel le tri od petih strelov, pa čeprav sem imel na treningu od 200 strelov le enega zgrešenega. Nadaljevalo seje v naslednjih 10 kilometrih kjer smo se povzpeli za kar 900 metrov, saj sem že tam čutil težak pritisk v pljučih, hkrati pa so me začeli čedalje bolj obremenjevati žulji na nogah. Dan se je zaključil z iskanjem »žolne« oziroma ponesrečenca, ki ga je pod seboj pokopal snežni plaz. Zaradi moje začetniške napake smo tam izgubili kar 200 točk, ki jih v naslednjih dneh enostavno nismo mogli več nadoknaditi. Zavedanje te napake, ki je ekipo na koncu stala stopničk, je vame zarezalo kot top in zarjavel nož, ki ne povzroči le trenutne bolečine, ampak poskrbi da se bolečina in zavedanje tega ohrani. Morda je bilo to breme tudi naslednji dan odločilno za to, da sem na kronometru, dolgem 9 kilometrov in visokem 900 metrov, preživljal ene največjih muk na moji športni poti. Izredno težak nahrbtnik, žulji na nogah, tiščanje v prsih in velika nadmorska višina sta od mene zahtevala skrajne napore, ki jih je od časa do časa omejil cel moj sotekmovalec, ki mi je pomagal čez najtežje odseke. To je bilo v dveh dneh že drugo težko breme, ki se je v sidralo v mojo glavo in mi ni in ni dal miru. Zavedanje, da mi je nekdo pomagal…zavedanje, da sem hodil po meji možnega in hkrati le s težavo sledil skupini, je bilo za moj ego, za ego Mateja Markoviča, hud udarec. Vseeno je bilo potrebno obdržati dvignjeno glavo in se spopasti še z zadnjo disciplino, s 500 metrskim šprintom na vrh smučišča, kjer smo tekmovali v dvojicah – 6 dvojic ene ekipe. Zaradi stanja v katerem sem bil, mi je bil dodeljen soborec, kateremu sem še pred kratkim »pomagal« slediti tempo, soborec, ki bi bil na »stavnicah« pred začetkom tekmovanja vsekakor daleč za menoj. A tudi tokrat so se stvari obrnile drugače, saj me je na sredini prehitel in svojo prednost do vrha le še povečeval…s tem pa mi zadal še zadnji udarec na tem tekmovanju.

Če strnem tole svojo izpoved, bi lahko rekel, da sem bil v treh dneh kar štirikrat poražen. Trikrat moj poraz ni vplival na ekipo, saj sem kljub temu ohranil stik s skupino in se zaradi tega nismo odrezali slabše. Četrti poraz, ki je imel za posledico izgubo točk in posledično slabšo uvrstitev, pa je vplival tudi na ekipo…s tem pa v meni zarezal globoko rano. Vsi porazi še zmeraj plavajo na vrhu in se še niso potopili na dno spomina. Verjamem, da bo trajalo še nekaj časa, da se bom sprijaznil z dejstvom, da je bil splet okoliščin letos tak, da sem enostavno pogorel. Verjemem, da bo trajalo še kar nekaj časa, da se bodo te grenki spomini potopili in tam tudi ostali.

To sem želel deliti z vami zaradi tega, da veste, da smo prav vsi krvavi pod kožo…da smo prav vsi ranljivi.Prav vsak izmed nas v določenih trenutkih življenja pade. Nekateri padci so majhni in zanemarljivi, nekateri pa precej veliki in boleči. Pomembno je, in to je skrivnost, ki sem jo omenil zgoraj, da se prav vsakič tudi poberemo. Prav tonam daje smisel življenju. Prav to je tisto, kar nas dela močnejšega in zaradi katerega rastemo na vseh nivojih. Naj si gre za družino, ljubezen, posel,šport,…, povsod padci prinesejo spremembe…ampak le, če se uspemo pobrati.

Torej, upajte si tvegati, ne bojte se padcev, ne bojte se sprememb življenja. Morda boste padli danes,jutri, čez en mesec, a zagotovo se boste enkrat prav zaradi tega obdržali na nogah. Pomembno je, da naredite vse kar je v vaši moči, da iztisnete zadnje atome moči in hkrati močno verjamete v svoj uspeh. Če boste kljub temu padli,je bilo to nujno potrebno, saj vam želi nekdo omogočiti, da boste ponovno rastli.

Ko se sedaj ozrem nazaj na to mojo izkušnjo, sem hvaležen, da je prišlo do nje! Kljub temu, da sem »pustil srce« v italijanskih Dolomitih, je bil moj padec neizogiben. Sedaj sem se začel pobirati in zato komaj čakam kam me bo pripeljalo tole moje ponovno rojstvo :)

Vsem vam želim na vašem osvajanju gore čim več zdrsov in ponovnih pogumnih začetkov vzpona, saj boste šele v tem primeru lahko v vsej svoji  čarobnosti zaužili pogled z vrha.

Objem.

Matej

DROGA

V mojih preteklih blogih sem se tako ali drugače dotikal športa in z njimi povezanega začetka in konca ter seveda poti, ki ju povezuje med seboj. Dotaknil sem se vseh možnih vzgibov in motivov, ki človeka poženejo, če se naslonim na aktualno športno disciplino, ki je zaspano mesto v sicer čudoviti pokrajini preimenovalo v »Zlato na Koroškem«,…z nekega navideznega štartnega mesta, ga peljejo čez vse možne grbine, luknje in ostale pasti, ki jih skriva ta pot,…ter ga na koncu pripeljejo skozi cilj svojim »zmagam« naproti.

Danes bi se dotaknil iskrene in čiste teme, sočutju in nesebične pomoči sočloveku…ter seveda tudi našim živalcam, ki so del nas in v katerih učkah se iskri duša, ki jo ni mogoče prizadeti. Rad bi se dotaknil tega, kar nekateri izmed vas že zelo dobro poznajo, nekateri izmed vas pa tega žal ne bodo nikoli občutili. Pa zaradi tega v mojih očeh niste slab človek, le prikrajšani ste za nekaj veličastnega, za nekaj kar zaokroži po naših žilah, napolni srce in nato velikokrat izbruhne navzven v obliki solzic sočutja.

Seveda se tudi tokrat ne bom izognil zgodbicam :) Vsi poznamo Mati Terezo in njena nesebična dejanja na smrt bolnim v daljni Indiji ter Alberta Schweitzerja, kije nesebično zdravil gobavost v gabonskem pragozdu. Ali Slovenca Pedro Opeka,misijonarja, ki je delil svoje srčne čudeže na Madagaskarju. Ali celo znana slovenska angela, Anito Ogulin, mati humanitarnosti v Sloveniji in Ano Lukner,ki je s svojim srcem pripeljala hrano do vseh lačnih slovenskih ust. Morda pa ne poznate moje zgodbe, zgodbe,ki se je začela ob rojstvu, a se je začela pisati šele leta 2010. Zakaj govorim o rojstvu in o začetku kot dvema različnima časovnima deloma? Zato, ker sem prepričan, da je sočutje tisto, ki je v nas prisotno od rojstva. Sočutja se ne da pridobiti, ne da kupiti, morda celo ne privzgojiti v tisti pravi meri,…, preprosto je ali ga ni. Tudi v meni je tlelo to kar 34 let, preden je v nekem trenutku pokukalo na plan in me zadelo kot najmočnejša droga. Droga zato, ker je bil občutek božanski in ker je bil pogled na tiste, ki sem jim pomagal, morda primerljiv s pogledom alpinista na sočni zahod z vrha sveta. Vem, da so morda to močne besede, ampak drugače ne znam povedati kaj se zgodi v človeku ko občuti te čudovite občutke, ki ne samo zaznamujejo trenutek, temveč za vedno spremenijo kakovost življenjske poti. Od takrat naprej so bili moji odmerki vedno pogostejši in seveda čedalje močnejši,saj sem prepričan, da sem našel svoje poslanstvo na tem svetu. Vso svojo energijo, ki sem jo prej tako uspešno vlagal v šport (v prvi vrsti seveda v družino,da ne bo pomote), sem takrat preusmeril v pomoč sočloveku in v iskanju novih in novih načinov kako pomagati. Seveda, tako kot pri drogi, sem tudi tukaj plačal svoj davek. Davek je plačal moj šport, saj enostavno nisem več zmogel tako veliko trenirati in posledično zmagovati. Davek je plačal moj prosti čas, ki ga sedaj ni bilo več. Davek sem plačal tudi pri pojavu, ko sem se mogel sprijazniti, da enostavno ne morem biti Vsemogočni, in da vsem ne morem pomagati. To je bila morda še najtežja preizkušnja. In je tako še danes!A še enkrat naglas povem, da bi zamenjal vse svoje zmage in rekorde za to, dabi lahko pomagal samo enemu več! Sedaj sem združil svoje dve poti, športno in humanitarno, v eno samo. V tisto kjer je moja pojava na »športnem prizorišču«nadgrajena z višjimi cilji. Sedaj podiram »rekorde«, da pomagam!

In pred zaključkom bi rad povedal še to, da je v Sloveniji ogromno angelov, ki nesebično pomagajo in gojijo sočutje, ki se ga ne bi sramoval niti Mahatma Gandhi. V moji bližini jih je polno, saj nas je naša srčna energija povezala med seboj. In prav vsakemu od njih sem hvaležen za to, da sem ga lahko spoznal in da skupaj ustvarjamo mozaik lepše prihodnosti.

Zatorej,ne pozabite pogledati globoko v soje srce, saj se morda tam nekje na dnu skriva tista nad vrednota, ki privablja solze sreče na obraz in riše nasmehe v naših srcih. Če tega sami ne znate poiskati, imate možnost, da pridete na Bled od 28.feb do 2.mar, kjer vam zagotavljam, da vam bo le ta, ob vsej tisti pozitivni in srčni energiji, kar sama skočila na plan J

Spoštujte se, sprejmite različnost, oproščajte, odpuščajte, ljubite, sanjajte…in se drogirajte na tisti najlepši način.

Objem

Matej

ŽIVLJENJE

Ne dolgo nazaj smo v humanitarnem društvu Never give up priredili, zdaj že tradicionalni, 48-urni dobrodelni tek,ki smo ga letos poimenovali 2. Ruthin tek. Izjemoma pri ožji organizaciji tega teka nisem sodeloval, glavni razlog pa se je skrival v pomanjkanju časa, ki so ga zapolnjevali ostali življenjski projekti, med njimi trenutno najpomembnejši, rojstvo hčerke Inge. Tako sem sena Bled odpravil šele v petek ob petih zjutraj ko sem startal izpred hotela Bellveue, nastanjenem na Lošinju. Tam sem namreč prebil svoj prvi kratek dopust s partnerko in malo princesko. Občutki na trajektu, ko sem se sam peljal proti celini (družinica je ostala na Lošinju) so bili izjemno tesnobni in če ne bibila moja prisotnost na tem projektu nujna, bi se obrnil in šel z istim trajektom nazaj. Ko sem prišel v jutranjih urah na Bled, sem takoj poprijel zadelo, ki ga ni in ni bilo videti konca. Tako smo šele v popoldanskih urah pripravili vse za začetek, ki se je zgodil ob petih popoldne. Še prej sem se odpravil na Pokljuko, kjer nam je Slovenska vojska prijazno odstopila čaj za nastopajoče. Ko sem se peljal gor, me je najprej poklicala starejša hči Nike,ki se je ravno vrnila iz šole v naravi in mi začela razlagati kako fajn je bilo…ter me tako kot vsakič najprej vprašala kdaj jo pridem objet. Temu je sledil še klic sina Maja, s katerim imava prav poseben odnos in ki je neke vrste moja čustvena bombica, saj v sebi skriva prav posebno paleto prvinskih čustev. Najbrž vam ni treba posebej razlagati kje sta bila moje srce in moja glava in s kakšno muko sem se peljal nazaj na Bled, vedoč da bom tam preživel 48 ur, daleč stran od mojih najdražjih.

Ampak, kar je bilo treba, je bilo treba. Točno ob petih popoldne smo krenili vsak na svojo »pot«. Že po nekaj sto metrih je bilo jasno, da je vse skupaj kar se je nabralo v meni v zadnjem dnevu in seveda tudi v zadnjem času, enostavno preveč. Celotno telo se je počutilo kot bi bilo težko 150 kilogramov. Noge so bile težke, v pljučih me je stiskalo,začela so me boleti stopala, nato kolena, in na koncu prav vse na kar sem pomislil. V hudem boju sem pretekel 4 kroge okrog Bleda in se odločil, da je tega mučenja konec. Nič več ne bom tekel, temveč bom le pomagal podnevi in ponoči, po projektu pa si vzel čas, da premislim kam vse skupaj pelje. Tako sem se stuširal in se odpravil, ker so bili tekači neprestano na progi, na celonočno dežurstvo…

Po nočnem šihtu, sva se z našim Robijem odpravila na Pokljuko po novo porcijo svežega in toplega čaja, ki bo našim srčnim tekačem pomagal premagovati kilometre na svoji poti do zastavljenih ciljev…in kot se je kar nekajkrat izkazalo, tudi preko njih, vse tja do novih osebnih rekordov. Po sproščenem pogovoru in kavici, je v meni kar naenkrat nekaj vzplamtelo. Začutil sem nov val energije, ki mi je počasi brisal temne misli in mi polnil telo z neko prijetno toplino. Komaj sem čakal, da prideva nazaj, saj sem čutil, da sem ponovno oživel. Oblekel in obul sem se v čim bolj neprepoznavna oblačila (brez sponzorjev), saj sem hotel le uživati.Brez pričakovanj, brez ciljev,…, želel sem le teči. Tako sem svoje pravo potovanje pričel malo pred deveto zjutraj in ga končal pred sedmo zvečer, vmes pa pretekel lepih 100 kilometrov. Ponovno je bilo na vrsti dežuranje in nočni pogovori s tistimi, ki jim ni bilo težko priti na Bled, le zato da lahko pomagajo in tekače spremljajo s svojimi toplimi pogledi in besedami. Zjutraj, v nedeljo, sva z Robijem ponovila najino pot na Pokljuko, jaz pa sem potem užgal še eno kratko in tudi v nedeljo pretekel okrog 80 kilometrov…ter končal svoj projekt na najlepši možni način.

Z zgornjim zapisom sem vam hotel povedati, da imamo vsi svoje krivulje, da se prav vsi soočamo z enakimi problemi, da prav vsi, brez izjeme, padamo. Če pogledam svoje izkušnje, bi lahko rekel celo to, da mi, ki se ne bojimo življenja, padamo celo pogosteje kot vsi ostali, ki se varno držijo »materinega krila«. Razlika med enimi in drugimi pa seveda je v tem, da mi prav vsakič tudi vstanemo in se borimo naprej. Do naslednjega padca, seveda :)

Ko smo enkrat na tleh imamo dve možnosti perspektive. Lahko obrnemo pogled navzdol in tarnamo, da smo tako na tleh, da nižje ne moremo pasti…s tem pa seveda najdemo vse možne izgovore zato, da nekaj ne moremo. Lahko pa uperimo pogled navzgor in ugotovimo, da ne glede na to kaj naredimo, se lahko le vzpnemo in gremo zopet lahko naprej, po poti svojega napredka. Vsak naš nadaljnji korak, je korak napredka in korak, ki nas polni z zadovoljstvom in srečo ob zavedanju, da rastemo.

Torej, če ste vrnem na šport in na naš projekt, ki nas čaka, lahko rečemo, da najsi pretečemo tri ali sto kilometrov, v vsakem primeru rastemo. Če je naša sposobnost trenutno morda omejena le na hojo, je tudi to super izhodišče, da se vzpnemo za eno stopničko višje. In če sedaj vključimo še povezavo naših misli z našim srcem, ugotovimo,da je udeležba na teku Wing for life dvojni napredek, saj poleg prej omenjenega, nahranimo tudi našo dušo. In ta duša je, če se malo poglobimo v pravljični svet, kot neke vrste vampir. Vampir, ki prvič poskusi toplo človeško kri, nikoli ne pozabi na njen okus in nikoli mu jo je ni dovolj. Prav to pa se zgodi z dušo, ko prvič naredi dobro delo. Nikoli ne pozabi prijetnega občutka in nič je ne more več ustaviti :)

Bodite mi čarobno, smejte se,imejte se radi, bodite pogumni, bodite otročji, bodite »življenje«.

Velik objem.

Matej

»Iz lastnih izkušenj vem, da najvišjo stopnjo notranjega miru dosežemo,če gojimo ljubezen in sočutje. Bolj kot se ukvarjamo s srečo drugih, večje je naše blagostanje. Prisrčnost in topla bližina drugih sprostita duševne napetosti ter razkrojita strah in negotovost, da se lahko soočimo z ovirami.  To je vir uspeha v življenju.«

Besede štirinajstega dalajlame iz Moja duhovna avtobiografija so tiste besede, ki so zame temelj na katerih je potrebno graditi življenje. Z zavedanjem in spoštovanjem tega, nam ni nobena pot preveč strma, nobena ovira prevelika in noben cilj nedosegljiv. Vsekakor je življenje, če ga želimo živeti polno, izredno pestro, izredno razgibano ter seveda včasih zelo boleče. Lahko ga ponovno primerjamo z ultra dirko…morda z trojnim ironmanom ( zdaj že veste, da imam rad žive primere :) ). Sanjarjenje o njem in priprava nanj sta tista ob katerih razbija srce in poje duša. Veselimo se življenja in postavljamo si nove visoke cilje, ki nas delajo žive in nas premaknejo z mesta, kar čutimo kot prijeten večerni poletni vetrič, ki zapiha in sporoča, da živimo.  Pridejo trenutki pred štartom, ko vse kar naenkrat obstane, ko se začnejo pojavljati dvomi v to,ali je to prava pot ali sem pripravljen nanj. Življenje ti da še zadnjo možnost, da se obrneš in zbežiš…kar mnogokrat v življenju ljudje naredimo.Ustrašimo se sami sebe in zgolj zaradi tega, ker nismo sposobni pogledati v svoje neustrašno srce. Ko poči štartna pištola, ni več povratka. Po začetnih trenutkih privajanja, pride spoznanje, da smo na svoji poti, na poti svojih sanj. Seveda pride tudi spoznanje, da je pred nami še izjemno dolga in naporna pot. A tolažimo se, da bo plavalnega dela kmalu konec in bo prva zmaga dobljena. Ja, tudi v življenju se pojavijo vmesni cilji, ki nas spodbudijo, da se borimo naprej. To so male zmage v sicer izjemno neodločenem življenju. Te drobne zmage so trenutki, ko se nam nasmeji srce, trenutki ko nekoga objamemo,nekomu pomagamo, nekomu povemo, da ga imamo radi. To so trenutki ko nam pogled na »bogastvo«, ki ga imamo okoli sebe orosi oči, ko se zavemo, da lahko prav mi spremenimo prihodnost s svojimi dejanji. Prične se 12 ur dolg boj z vetrom,dežjem in mrazom, ki prav v nobenem trenutku ne daje občutka zadovoljstva.Pojavljajo se prve bolečine, prve negativne misli in prvo poglabljanje v svojo notranjost…v svoje srce, misli, bistvo vsega. Edino kar nas žene naprej je zavedanje, da tako mora biti in da je ta trnova pot, edina pot do cilja. V življenju so obdobja, ki so izjemno »strma«, ko se pride naprej le z velikim naporom, odrekanjem in veliko mero vere v sebe in svoje sposobnosti. Ko se po pol dneva dolgem kolesarjenju, po prevoženih 540 kilometrov, le s pomočjo ekipe spraviš s kolesa in to ob treh zjutraj, ko je na severu Nemčije prekleto mraz,pridejo odločilni trenutki dirke in odločilni trenutki v življenju. V življenju je to tista točka, ko ti vse kar je normalnega govori, da se ustaviš, da pozabiš na cilj…ko so vsi izgovori primerni in razumni. To so trenutki ko si rečemo, nimamo časa za šport, nimamo časa za študij, nimamo časa za prijatelje.To so trenutki, ko si rečemo, utrujen sem od službe, družine, življenjskih obveznosti,…, in zato nikakor ne moremo slediti svojim sanjam ter jih, kot že nič kolikokrat do sedaj, zopet potisnemo nazaj v kot. Prvi koraki so težki,narejeni s pomočjo ekipe. Nato hoja ranjenega vojaka preide v tek, ki je bolj podoben teku 80 letne babice z poškodovanim kolkom. Izraz na obrazu pove svoje. Odsoten pogled, stiskanje zob in včasih prisotnost solznih oči govorita o silni bolečini in o lastni borbi za zmago v življenju. A kaj kmalu se misli umirijo,srce ponovno za bije s pravo frekvenco, pogled se osredotoči na Pot in celotno telo se podvrže že zadnjemu delu potovanja. To je tista znana osredotočenost v življenju, ko veš da bo še vedno naporno, a ko se tudi zavedaš kako blizu izpolnitve svojega cilja si. To je trenutek ko se zaveš svoje moči in ko severa okrepi. Štirinajst ur je dolgo zadnje potovanje. Štirinajst ur teka, 126 krogov in prav toliko klancev in spustov, ki nogam in celotnemu telesu ne dajo niti trohice odmora. Pride strašen in mrzel naliv, ki prežene tekmovalce podstrehe. A ne vse, nikoli ne vse. Nekateri vztrajamo in smo s tem še močnejši, še odločnejši. Odbijamo napade tekmovalcev, odbijamo napade narave in odbijamo napade lastnih temnih misli. Krogi minevajo, pogled ostaja enak, neizprosen, nezlomljiv. Pride zadnji krog, ko ga z slovensko zastavo odtečeš v obratni smeri, da te slavijo prav vsi tekmovalci. Spremljan si s številnimi otroci, z nedefiniranim izrazom, ki se bori s solzami in srečo. Pritečeš v cilj in vse ovire, vso trpljenje, vsa bolečina izbruhne v navalu solz, ki pričajo o strašni bitki. O bitki s samim seboj, o bitki med temačno in svetlo platjo svojih sanj. Razdejanje na telesu je izredno, a duša je nedotaknjena. Duša je v svojem polnem sijaju. Vse znotraj tebe kriči od veselja in raste. Enostavno raste v višave. In se z vsakim preizkusom povzpne vedno višje. Kako visoko? Ne vem,enostavno visoko, nekam nad oblake…

Ja, življenje je trdo, mnogokratna prvi pogled nerazumljivo, nepravično, včasih izredno boleče, a na koncu je lahko vendarle čudovito. Le zavedati se moramo tega! Imamo dve možnosti kako se»soočiti« z njim. Lahko se mu umaknemo, se skrijemo in pustimo da gre mimo nas.Ko se čez dolga leta ozremo nazaj, vidimo da smo živeli nepopolno. Kar na enkrat se spomnimo svojih starih sanj, svojih želja, ki jih nismo upali izpolnit, ker smo se bali poraza ali enostavno iskali razloge za to, da jih ne poskusimo začeti sanjati. Znajdemo se v situaciji, ko se zavedamo, da smo bili mrtvi,medtem ko smo živeli. Lahko pa se odločimo za spopad z njim in za to, da počakamo na pok startne pištole, ki nas bo popeljala na pot k sanjam. Noben nikoli ne more z gotovostjo trditi, da nam bo uspelo ali da bo lahko. Velikokrat nam ne uspe, velikokrat smo poraženi. Tudi vsi izjemni ljudje so bili velikokrat poraženi, velikokrat so v življenju padli. Kolikokrat je gora zavrnila legendo alpinizma Messnerja, po koliko tisoč poskusih je zagorela žarnica Edisona ali kolikokrat je potrebno imeti strto srce, da ga dokončno ozdravi tista večna ljubezen. Ne glede na vse, je vredno poskusiti. Velikokrat sem rekel, da je razgled pod vrhom gore, še zmeraj lepši kot tisti v dolini.

Sanjajte, dragi moji…sanjajte.Sanje so zastonj in niso prepovedane. Ne bojte se stopiti na pot k  njihovi uresničitvi. Garajte za njih, saj vam bodo morda nekoč razkrile tisto višjo resnico, ki je ostalim skrita. Borite se tudi za naše borce, ki trenutno lahko le sanjajo, medtem ko so priklenjeni na voziček. Ja, tudi oni imajo sanje, a se trenutno ne morejo boriti za njih. Mi se lahko!!! Mi se bomo v nedeljo borili za njih z vsem srcem. Pa ne samo borili. Širili bomo tudi sporočilo, da niso sami, da smo ob njih. Širili sporočilo, da jih imamo radi, da si želimo njihove sreče, da si želimo, da nekoč čudežno vstanejo in s svojimi lastnimi nogami širijo sporočilo naprej.

Odpuščajte, priznavajte, ljubite,sočustvujte in enostavno cenite življenje, ki ga imate. Predstavljajte si, daje vaše življenje polna plastenka vode, okrog vas pa so ljudje, ki trpijo hudo žejo. Delite vodo, delite ljubezen, delite svoje življenje.

Hvala vam. Rad vas imam.

Matej