Matej Markovič, Blog Triatlonca in Osebnega Trenerja

CILJ

Pozdravljeni moji srčni in športni prijatelji :)

 

Pred vami je moje prvo uradno »blogiranje«, ki ima svoj namen v tem, da vam razkrije nekatere moje poglede na šport, humanitarnost in življenje…ki si pri meni neprestano podajajo roke, večino časa pa hodijo tesno objeti en z drugim. Vse besede, misli, pogledi, razmišljanja,…, ki se bodo znašli na blogu, so le moje občutenje, ki ga želim v nekem trenutku deliti z vami. Vsekakor si to nikakor ne smete vzeti za sveto, saj smo si ljudje različni, pa naj si gre za humanitarnost, športno aktivnost ali vseživljenjsko vodilo. Verjamem, da boste pri mnogih mojih zadevah naleteli tudi na čisti kontrast tistega kar bi po vsej teoriji moglo biti. Zatorej vzemite iz vsega tega le tisto, kar veste da vam lahko koristi, le tisto ob katerem se dobro počutite in le tisto, v katerem se lahko prepoznate.

 

Moj namen je predstavljanje, širjenje in izmenjava različnih pogledov na čudovito življenje, ki ga živimo. Prav vsi ga živimo in prav vsi lahko v njem prepoznamo kanček čudovitosti, pa naj bo še tako težko in neizprosno. Želim vam razkriti svoje poglede, ki temeljijo na pozitivni bazi, ki je tista odskočna deska, ki lahko človeka usmeri v levo ali desno, gor ali dol. V mojem slovarju je pozitivna baza mišljena kot osnova, katere odskok je vedno pozitiven. Naj se zgodi nekomu še toliko hudih življenjskih izkušenj, bo tak človek vedno našel v življenju del sončka, ki ga bo osvetljeval in grel njegovo srce. Vedno bo našel razlog za veselje in nikoli ne bo izgubil upanja za tisto kar si želi. Seveda za negativno bazo velja nasprotno, a v to se ne bom poglabljal, saj se mi ni treba…

 

Današnji blog bom posvetil svojemu splošnemu pogledu na šport. Kot Matej športnik…in trener, bom poskusil predstavit svoje nenavadne športne poglede, ki so mnogokrat skregane z logiko treniranja oziroma vsemi načeli športnega treniranja. Kot profesor športne vzgoje, kot nekdo, ki je preučil na stotine knjig o športnem treniranju, kot aktivni trener, in kot ne nazadnje aktivni športnik, lahko z veliko mero samozavesti rečem, da mi je prav dobro poznano področje športnega treniranja. A hkrati lahko rečem, da me je moja nenavadna športna pot vodila po poti, ki ni prav nič v skladu z teorijami, ki jih pišejo športni priročniki. Morda bi jo lahko primerjal z vzponom na Triglav navadnega pohodnika. Obstaja “triglavska avtocesta«, po kateri se poleti valijo trume pohodnikov, obstaja pa tudi Severna triglavska stena, ki je mnogo manj prometna, mnogo bolj zanimiva, a hkrati skriva v sebi tudi pasti. Vse kar je potrebno je, da si upamo tvegati in za svoj cilj tudi trpeti. Zakaj trpeti? Zato, ker v mojih očeh, vrednost cilja narašča z težavnostjo poti. Bolj kot je pot trda, strmejša, neizprosna, trnova, boleča,…, lepši je občutek ko pretrgamo ciljni trak. Leta 2009 ob zmagi na trojnem ironmanu, ki sem ga po 35 urah neprestanega trpljenja (3 ure za 11,2 km plavanja, 18ur za 540km kolesa in 14ur za 126km teka z 2500 višinskimi metri) končal z rekordno prednostjo pred drugo uvrščenim, sem imel priložnost opazovati tisto, kar mi do takrat še ni bilo podarjeno. Po kratkem nočnem spancu, sem se naslednji dan zjutraj prebudil v čudovito jutro, polno bolečin, ki mi še vedno niso omogočale samostojne hoje po stopnicah, a z nasmehom, ki so ga omejevala le še ušesa. Občutek v moji pojoči duši je bil neverjeten, fizične bolečine pa le opomnik, ki me je na vsakem koraku spominjal na to, da sem ponovno premaknil svoje življenjske meje. Odšel sem na cilj, v katerega so počasi prihajali tekmovalci, ki so se med tem, ko sem sam že pridno sanjal (sicer nemirne sanje polne takih ali drugačnih kilometrov), še vedno borili s progo. Vzel sem si čas in opazoval vse tiste (vsega skupaj jih je startalo 54), ki so naredili še zadnje korake k svojemu cilju. Opazovati solze na obrazih tekmovalcev je bilo nekaj najbolj čustvenega kar sem doživel. Z vsakim posebej sem jokal. Pa ne le jaz, temveč vsi tisti, ki so kdajkoli prečkali podobno ciljno črto. Gre za kombinacijo olajšanja nad 50, 60, 70 ur trajajočo bolečino, ki jo je bilo potrebno toliko in tolikokrat potisniti nazaj v naše globine… Bolečino, ki je neprestano prisotna, a so jo le najboljši sposobni prezreti oziroma jo premagati. …in kombinacijo sreče, ki sproži dodaten val solz, saj se človek v tistem trenutku zave, kako veliko stvar je naredil. Naredil je nekaj, kar je za vedno spremenilo njegovo življenje, ki je za vedno ovire v njegovem življenju spremenilo v izzive. Ja, šport je življenje, je nekaj kar je le odraz življenja. Je otrok življenja. Je odraz tega, kako močno si želimo zaznamovati življenje, ki ga živimo. Kako močan pečat želimo pustiti na tem svetu. Kako močno smo hvaležni za življenje, ki nam je bilo dano.

 

In prav zaradi tega meni v športu ni noben izziv prevelik, nobena ovira previsoka in nobena pot pretežka. Treba se je le upati poskusiti sanjati in postopno te sanje začeti uresničevati. Nič hudega ni, če pademo. Nič hudega ni, če pademo stokrat. Važno je, da tudi stokrat vstanemo. Sam sem mnenja, da je padec nujno potreben, saj le tako lahko ceniš stanje ko si na nogah. Le ko padeš, lahko občutiš čudovit občutek ko se spet vzpenjaš. In tudi tukaj je potrebno biti sanjač, saj so sanje tiste, ki odprejo oči in so krive za to, da si postavimo cilje, ki so se nam še pred kratkim zdeli znanstvena fantastika. Morda se sliši čudno, a vse v življenju se začne s koncem. Start se prične s ciljem, s postavitvijo cilja. Večji kot je cilj, trša je pot in težji je dostop do njega. A se splača, verjemite mi. Če mi ne, pa poskusite primerjati sončni vzhod za domačo hišo ali tistega na vrhu mogočne gore, na katero ste se vzpenjali celo noč.

 

In prav to želim dati tudi mojim vadečim. Želim jim dati filozofijo, ki jo ne dobijo (v neštetih) programih treniranja, ki jih najdejo na spletnih straneh ali straneh številnih športnik revij. Želim jim dati zmagovalno misel, ki ne osvaja kolajn, temveč osvaja življenje in hkrati osvobaja in premika meje mogočega. Želim jim dati tisti lesk v očeh, ki govori o nepremagljivosti duha in nepriznavanju svojih meja. Želim jim dati Življenje z veliko začetnico.

 

Vse to pa se skriva v preprostih besedah: »Vsa moč se skriva v srcu in glavi« :)

 

Uživajte v čudovitosti življenja, veliko se smejte in ne pozabite narediti kaj lepega za sočloveka…in s tem stopite na zmagovalni podij življenja.

 

Matej